Emigracija in povratništvo sta v veliki meri pripomogla k oblikovanju procesov, za katere v literaturi najdemo izraze, kot so »etnični preporod«, »novi kulturni in družbeni preporod« (Stranj, 1999), »»renesansa« etničnega gibanja« (Bufon, 1992) ali kot je to novo obdobje v zgodovini Beneških Slovencev opisal eden akterjev te preobrazbe:
Vedno bolj smo prepričani, da biti Beneški Slovenec ne pomeni pripadati neki etnično-jezikovni skupini, ampak da obstoji ozka povezava med jezikovnim faktorjem in ekonomsko-socialnimi razmerami. Povratek k svojem jeziku (…) je danes predvsem zavračanje socialne in ekonomske vsebine uradnega jezika, ki je prinesel s seboj (…) emigracijo, pomanjkanje industrializacije, podrejenost delovne sile in njeno izrabo v industrijsko razvitih delih Furlanije. (…) Ko se v zavesti ljudi razvije prepričanje, da so jezikovno kolonizirani, se obenem razvije zavest, da je nujen boj na ekonomskem in socialnem področju, da se tako premosti zapostavljanje; (…) Za jezikovno, kulturno, etnično in nacionalno dekolonializacijo je treba začeti z ekonomsko, politično in socialno borbo, s katero si prilastimo pravico do odločanja o uporabi ozemlja, na katerem živimo (pravico do obstoja, do dela, do kulture, do jezika) (Bergnach, 1979. str. 6).
Leta 1866, ko je Beneška Slovenija postala s plebiscitom del novo nastale Italije, se začno odvijati procesi, ki so imeli izjemno vlogo pri oblikovanju etnične identitete in politične kulture Beneških Slovencev. Komac (1990, str. 103-104) jih je označil takole:
- asmilacija, ki je vplivala na izrazito zadržanost in strah pred izražanjem etnične identitete v javnosti;
- izgrajevanje specifičnega razmerja med nacionalnim v etničnem smislu ter nacionalnim v državnem pomenu, kar se je izražalo v pojmu »italianissimi«; skoraj vsi mediji socializacije so generacijam Beneških Slovencev vcepljali v zavest predvsem eno stvar: ste Italijani, vendar na drugačen način kot drugi Italijani, saj vam neprestano grozi, da boste ta dar izgubili (permanentna nevarnost napada »barbarov z vzhoda«). Zato je bilo v Beneški Sloveniji vse, kar ni bilo italijansko v superlativih, močno sumljivo in nevarno;
- radikalno skrčenje medijev etnične socializacije, ki so obsegali le še družino, vaško okolje in cerkev; šele v 50. letih 20. stoletja so se jim počasi pridružili novi (tisk, kulturna društva in politične organizacije);
- emigracija, ki je na eni strani pomenila sestavni del (ne)razvoja, po drugi strani pa so se migrantje kazali kot izjemno pomembni, če ne ključni nosilci razvoja tega področja v tistih primerih, ko je obstajal celoten migracijski tok ali migracijska veriga (izselitev, vključevanje v imigrantsko družbo, vrnitev in ponovno vključevanje v izvorno emigrantsko družbo).
Komac (1990) v analizi povezav med politično kulturo, etničnim razvojem in migracijskimi procesi pokaže, kako je primerjanje prinešene politične kulture (predvsem na področju etnične identitete) s politično kulturo imigrantskega okolja pri določenih emigrantih iz Beneške Slovenije vzbudilo potrebo po primernem (pre)vrednotenju etnične identitete. In to ne samo v obliki ohranjanja etnično identifikacijskih korenin v imigrantskem okolju v pomenu folklornih prvin, ampak predvsem kot neoporekana možnost izražanja v sferi politike. Imigrantske politične oblasti niso namreč priseljencem nikoli omejevale pobud za ohranjanje in izražanje določenih etničnih identifikacijskih elementov, kar v izvornem okolju ni bila ravno obče sprejeta praksa. Tako se je počasi začenjal rahljati močno zakoreninjen element politične kulture Beneških Slovencev: strah pred javnim izkazovanjem etničnih posebnosti, ki so ga migrantje povratnki »po kapljicah« razkrajali znotraj izvornega prostora. Izenačevanje izvorne etnične identitete z nacionalno identiteto večinskega italijanskega naroda je odpiralo v sferi politike mnoge pristope, ki so bili mnogo manj »brambovski« - v smislu navezovanja na državo »matičnega naroda« - saj so na temeljni stopnji političnega delovanja izhajali iz državljanske pripadnosti Italiji in kot takšni »tekmovali« s pripadniki večinskega naroda. Drug nivo se kaže v relativizaciji pojma »italianissima«. Mnogi beneški izseljenci so se na začetku političnega delovanja vključevali v furlanske izseljenske organizacije ter so tako v primerjanju njihovim elementov identifikacije z lastnimi ugotavljali, da so vendarle različni kljub skupnemu državnemu izvoru. To je po eni strani vodilo h krepitvi izvornih etničnih korenin, po drugi strani pa je skupna emigrantska usoda nudila enakopravno sodelovanje med furlanskimi in slovenskimi združenji v odnosu do italijanske države. Vračanje (nekaterih) izseljencev v Beneško Slovenijo in bližnjo okolico je torej pomenilo preoblikovanje oziroma prevrednotenje obstoječe formulacije etnične identitete ter oblikovanje novih elementov politične kulture.
Prvi »formalni« oziroma institucionalni koraki »nove« družbeno-etnične zavesti Benečanov so bili storjeni v drugi polovici 60. let. Leta 1968 je švicarskem mestu Orbe skupina izseljencev ustanovila Društvo slovenskih izseljencev Beneške Slovenije/Associazione emigranti Sloveni Friuli-Venezia Giulia. Že kmalu po začetnem delu je program Društva (kasneje preimenovanega v Zvezo) poleg »etnično-združevalnega« elementa pridobil tudi ekonomskega oziroma etnično-ekonomskega, ki se je kazal v naslednjih zahtevah: prekinitev emigracije, zagotovitev zaposlitev v domačem okolju s plačami, ki bodo na evropskem nivoju, priznanje pravic skupnosti Beneških Slovencev in ekonomski ter socialni razvoj območij izseljevanja (Komac, 1990, str. 149). Te zahteve oziroma smernice Društva, ki so ostale bolj ali manj enako formulirane tudi v naslednjih letih in desetletjih, so jasno kazale na nujnost soodvisnega reševanja problema izseljencev oziroma izseljevanja ter razmer v izvornem prostoru in so bile osrednje teme v protestih, peticijah, pismih, pogovorih in pogajanjih z različnimi državnimi institucijami in organi, od italijanskih veleposlanikov v tujini, različnih organov deželnih oblasti do različnih predstavništev osrednjih državnih oblasti. Iz sklopa teh dejavnosti Društva oziroma kasneje Zveze, usmerjenih na zahteve po spremembi odnosa matične države do reševanja problem migracije in razvoja Beneške Slovenije, predstavimo del govora »aktivnega opazovalca« Zveze na prvi vsedržavni konferenci o izseljevanju (Conferenza nazionale dell' Emigrazione) v Rimu leta 1975:
Na tem ozemlju Videmske pokrajine živi slovenska manjšina v izredno težkem položaju. Zadostuje samo podatek, da znaša osebni dohodek v Benečiji 90.000 lir in da je eden najnižjih v Italiji. 70 odstotkov prebivalstva se je izselilo (…) to prebivalstvo živi v tem težkem položaju samo zato, ker govori jezik, ki ni italijanski (…). V dolini Aosta francoska manjšina dela in živi v miru na svoji zemlji. Isto velja za nemško manjšino v deželi Tridentinsko-Gornje Poadižje. To velja tudi za del slovenske manjšine v tržaški in goriški pokrajini, ki je zaščitena z mednarodnimi dogovori. Toda slovensko manjšino v Videmski pokrajini se je hotelo raznoroditi in za dosego tega cilja se uporablja vsa sredstva: obubožanje dežele, ki je posledica izseljevanja, represija in bolj ali manj nasilno ustrahovanje. Kot da to ne bi bilo dovolj, so nam vsilili še državne služnosti, zaradi katerih je onemogočen kmetijski razvoj in gospodarski razvoj nasploh. V Rimu se ne ve, ali se noče vedeti nič o teh vprašanjih, medtem ko se deželni upravi ne prepušča pravice, da bi te stvari sama reševala. To sili ljudi v tujino (…) Uradno je treba priznati manjšino in ji z vsedržavnimi in deželnimi zakoni omogočiti, da bo živela na svoji zemlji. Menim, da zaradi tega ni potrebno spreminjati ustave, kot nekateri to trdijo. Mi zahtevamo, da se uresniči italijanska ustava, da se spoštuje njen člen 6 (…) Če bomo spoštovali to načelo, bomo lahko začeli resno govoriti o povratku dveh tretjin našega prebivalstva, ki je sedaj prisiljeno živeti in delati v tujini. Samo tako bo republiška in antifašistična Italija delno plačala svoj dolg in krivice, ki jih je storila temu prebivalstvu, ki je mnogo dalo, a zelo malo dobilo (Anon., 1975, str. 2).
Vloga izseljencev je v reševanju teh problemov bila jasno nakazana tudi v enem od gesel Društva: »emigrant - zadnje upanje« ali v motu enega izmed kongresov Zveze: »izseljenci bistveni protagonisti za demokratičen razvoj Benečije«. Leta 1971 ali 1972 je Društvo odprlo svoj sedež v Čedadu, leta 1973 je začelo s prireditvijo, imenovano Dan emigranta, ki je že naslednje leto ob sodelovanju drugih kulturnih društev iz Beneške Slovenije preraslo v vsakoletno osrednjo prireditev teženj Beneških Slovencev po priznanju etničnih, gospodarskih in socialnih pravic.
Društvo oziroma Zveza je osrednjega pomena pri oblikovanju dokumentov, memorandumov, izjav in pisem, s katerimi so Benečani izražali svoje etnične, gospodarske in socialne zahteve. Društvo je krepilo svojo »zunanjo« moč tudi s sodelovanjem z drugimi emigarntskimi organizacijami ter stvarno in tvorno prispevala k oblikovanju enotnih smernic z ostalimi združenji emigrantov. Leta 1975 je Društvo preraslo v zvezo društev, začelo je pridobivati nove sekcije in leta 1985 se je (po več letnem spreminjanju imena dokončno) preimenovalo v Zvezo Slovenskih Izseljencev Furlanije-Julijske krajine/Unione emigrati sloveni del Friuli-Venezia Giulia. Ta danes deluje skozi po svetu (Švica, Kanada, Belgija, Argentina, Nemčija in Avstralija) razvejane sekcije. Zveza, ki je tako v svojem delovanju prehodila pot od društva, ki je zadovoljevalo nekatere osnovne »etnične potrebe«, do organizacije z akcijskim programom za oblikovanje kompleksne politike Beneških Slovencev, tako na družbenem kot gospodarskem in kulturnem področju, si je s svojo »politično« angažiranostjo utrdila predstavniško moč; danes jo tako deželna uprava priznava kot ustanovo deželnega pomena (Clavora, 1986, str. 14-15; Komac, 1990; Stranj, 1999).
Izseljenci in povratniki, delujoči skozi Društvo oziroma Zvezo, kot nam govori Komacova (1990) in Clavorina ter Ruttarjeva (1993) študija, so bili ključni protagonosti etničnega preporoda Beneških Slovencev.
* * *
Na etnični preporod pa niso vplivali samo mednarodni migrantje (povratniki). Pri tem je potrebno omeniti nekatere splošnejše in širše strukturalne procese ter posamezne dogodke. V prvi vrsti je treba poudariti transformacijo tradicionalnega ruralnega podeželja z vsemi posledicami, ki sta jih je prinesli industrijska in nato terciarna družbeno-ekonomska faza. Določeno »razbremenitev« perifernega in marginalnega položaja Beneške Slovenije je prinesla dokončna ureditev italijansko-jugoslovanske meje sredi 70. let in postopno odpiranje te, kar je Beneškim Slovencem ponudilo nove priložnosti in vzpodbude v razvoju etnične zavesti. Nekatere spremembe v etničnem razvoju Beneških Slovencev je prinesel tudi »katastrofalni« potres leta 1976.
Pri razumevanju vplivov prehoda iz agrarne v industrijsko in terciarno družbeno-ekonomsko fazo na etnični razvoj Beneških Slovencev je potrebno omeniti pomen »novega« izseljevanja v industrijske centre in območja Furlanske nižine. Ta proces, ki se je začel že v 60. letih, ostaja med raziskovalci precej neopazen, saj je bilo zanimanje usmerjeno predvsem v območja tradicionalne avtohtone poselitve slovenskogovorečega prebivalstva in v mednarodne migracijske procese Beneških Slovencev. Le Bufon (1992), Stranj (1999) in deloma Clavora ter Ruttar (1993) so opozorili na selitvene procese slovenskogovorečega prebivalstva z avtohtonega ozemlja v bližnje industrijske centre in območja Furalnske nižine. Bufon in Stranj sta si pri oceni števila »slovenskega prebivalstva«, kakor ga sama opredeljujeta, v suburbanih in urbanih območjih Furlanske nižine pomagala z migracijskimi statistikami, z ugotavljanjem znanja slovenskega jezika in z analizo telefonskih imenikov (priimki iz Beneške Slovenije v novem priselitvenem območju Furlanske nižine). Bufon (1992) tako navaja oceno Slovenskega raziskovalnega Inštituta (SLORI), ki znaša 10.000 oseb in vladno oceno, ki govori o 9.300 osebah, Stranj pa podaja (1999, str. 180) oceno v razponu od 7.470 do 13.832 oseb.
Po Bufonovem (1992, str. 196) mnenju je prav ta trajna in tudi dnevna emigracija v bližnja zaposlitvena območja privedla do intezivnejšega odkrivanja in poudarjanja etnične zavesti. Slovensko-govoreče, ruralno prebivalstvo iz Beneške Slovenije je »z emigracijo v nižinske kraje dela prevzelo urbani način življenja, izboljšalo svojo socialno, zaposlitveno, izobrazbeno in nasploh kulturno ali življenjsko raven, z bivanjem v tesnejšem stiku s tradicionalnimi središči slovenskega družbenega udejstvovanja v Čedadu in Špetru pa tudi bistveno utrdilo občutek lastne etnične pripadnosti« (ibid., str. 196).
Kot nadaljuje avtor sta se tako vlogi omenjenih dveh krajev še dodatno okrepili, saj so se iz njih začeli vse močneje širiti nove pobude in pogledi v avtohtono poselitveno ozemlje. Namreč Beneški Slovenci, predvsem tisti iz nadiških dolin, so bili že tradicionalno prek omenjenih dveh centralnih krajev bolje povezani s širšim okoljem. Pri tem je potrebno omeniti tudi relativno majhne socialne razlike med slovenskogovorečim in furlanskim prebivalstvom ter skupno oziroma podobno etnično-manjšinsko usodo obeh skupnosti. Beneški Slovenci so tako pri uveljavljanju svojih interesov in zahtev, ki niso bili vezani samo na svojo etnično drugačnost, ampak predvsem na stvarnejše regionalne probleme, naleteli na manjši odpor, saj so bile njihove zahteve povezane z zahtevami ostalega furlanskega prebivalstva (Bufon, 1992, str. 196).
Prehod iz agrarne v industrijsko fazo je tako v prvi vrsti vplival na izrazito izseljevanje Nadiških Beneških Slovencev in praznjenje avtohtonega, tradicionalnega prostora poselitve. Ta proces pa je na drugi strani privedel do drugačnega, novega vrednotenja lastne etnične drugačnosti in avtohtonega ozemlja. Kot namreč poudarja Bufon (1988, str. 2; 1992, str. 193), se šele z rastjo ekonomske podlage manjšinskega prebivalstva povečuje tudi njihova družbena in politična vloga, s čimer ti tudi postanejo v polnejši meri upravljalci svojega avtohtonega ozemlja.
Določene spremembe v etničnem razvoju Beneških Slovencev je prinesel tudi potres leta 1976, in sicer je na eni strani »aktiviral« in združil številne sile iz Beneške Slovenije in izseljenstva, na drugi strani pa je na različne načine zbližal Beneške Slovence s Slovenci na drugi strani meje. Tu je potrebno omeniti velik prispevek Slovenije oziroma Jugoslavije, tako v obliki neposredne materialne pomoči kot v obliki tehnično znanstvenih pristopov pri sanaciji poškodovanih stavb. (V osnovi je šlo za prenos tehnologije, ki jo je razvil Zavod za raziskavo materialov in konsrtukcij iz Ljubljane in je bila uspešno uporabljena na Tolminskem.) Za Beneške Slovence je bila ta izkušnja pozitivna in spodbujevalna, saj je sprožila večje zanimanje za tehnični in znanstveni razvoj Slovenije, ki so ga do tedaj obravnavali močno stereotipno in z dokajšnjo mero nezaupanja (Komac, 1990, str. 188-189).
Potres oziroma popotresna obnova je dodatno aktivirala različne družbene in politične sile Beneških Slovencev, tako znotraj avtohtonega ozemlja kot v tujini. Zveza je tako z ostalimi emigrantskimi organizacijami sestavila odbor »pro Friuli«, katerega namen je bil iskanje in porazdelitev pomoči, ki so jo emigrantske organizacije pridobile v tujini. Na domačih tleh pa je Zveza skupaj z ostalimi društvi iz Beneške Slovenije ustanovila Koordinacijski odbor za pomoč žrtvam potresa (Comitato di coordiamneto pro terremotati), ki je ob sodelovanju samoiniciativno ustanovljenih odborov koordiniral dejavnosti v četverokotniku države večinskega naroda, slovenskogovoreče populacije v Videmski pokrajini, slovenske manjšine v Goriški in Tržaški pokrajini ter Slovenije oziroma Jugoslavije (Komac, 1990, str. 190).
Prav tako pa je potres aktiviral različne institucije in organizacije, da so aktivneje začele vzpodbujati izseljence, naj se vrnejo. Zveza je tako recimo izvedla več akcij in oblikovala številne pobude za vrnitev emigrantov, predvsem tistih, ki so si pridobili tehnična znanja, obrtniške sposobnosti ter posebne kvalifikacije, ki bi utegnile biti v pomoč pri popotresni obnovi Beneške Slovenije
Potres je, kot pravi Bufon (1992, str. 178), pripomogel tudi k rasti interne solidarnosti in osveščenosti, kar se je konec koncev kazalo že na naslednjih lokalnih volitvah leta 1980 in leta 1983, ko se je alternativna lista uveljavila v več občinah Beneške Slovenije.
Omenili smo že, da so se s popotresno pomočjo, ki jo je nudila Slovenija Beneški Sloveniji in Furlaniji, začele krhati stereotipne, povečini negativne predstave tako Beneških Slovencev kot Italijanov in Furlanov o državi in ljudeh na drugi strani meje. Po tako imenovanem obdobju zaprte meje oziroma »železne zaveze« je v drugi polovici 70. let s osimskimi sporazumi prišlo do »formalnega« odpiranja meje in tako tudi do povečanja raznovrstnih stikov Beneških Slovencev in drugih prebivalcev obmejnega pasu s Slovenci na drugi strani državne meje. Čezmejno sodelovanje, ki je sicer na severnem delu italijansko-jugoslovanske meje doseglo bistveno manjše rezultate kot na južnem delu, je prav tako imelo vpliv ne etnični razvoj Beneških Slovencev. Podjetja mešanega kapitala (lesno podjetje Hobles iz Špetra, podjetje športne obutve Beneco iz Čemurja in tovarna poliesterskih cevi Veplas iz Špetra) in podjetja, ki so se usmerila v različne dejavnosti prekomejnega sodelovanja, so pospešila tudi druge oblike medsebojne komunikacije in s tem začela posredno krepiti tudi etnično zavest Beneških Slovencev. Prav tako je na povezanost ljudi z obeh straneh državne in s tem posredno na razvoj etnične identitete vplivalo tudi prekomejno zaposlovanje z dnevnimi migracijami. Po drugi strani pa, kot ugotavlja Bufon (1992, str. 197), obstajajo še številne neizkoriščene možnosti v razvijanju obmejnega sodelovanja in življenja ob vse bolj odprti meji. Te utegnejo imeti zelo veliko vlogo pri etničnem razvoju Beneških Slovencev.
Danes tako Beneški Slovenci v videmski pokrajini tvorijo okoli 25 društev in ustanov. Poleg že omenjene Zveze slovenskih izseljencev Furlanije-Julijske krajine je potrebno omeniti še pokrajinski sedež Slovenske kulturne in gospodarske zveze, ki deluje vse od leta 1954, Kulturno društvo Ivan Trinko, Šolski center v Špetru, ki je bil ustanovljen leta 1984 in vodi zasebni dvojezični pouk v vrtcu ter osnovni šoli, Kulturno društvo Studenci in Beneški študijski center Nadiža v Špetru, ki prirejata natečaje v narečju, tiskata knjige itd. Večji del organizacij in društev Beneških Slovencev se nahaja v Čedadu (11), kjer je tudi sedež tednika Novi Matajur, 9 jih je v Špetru, tri društva pa najdemo v Grmaku. Vsi ostali kraji imajo največ eno ali dve društvi oziroma ustanovi.
Raven opremljenosti in strokovnosti družbenega, kulturnega in političnega življenja Beneških Slovencev se je iz desetletja v desetletje vztrajno dvigala. Slediti je moč tudi spremembam v odnosu večinske družbe (različnih državnih, deželnih in drugih institucij, Italijanov in Furlanov itd.) do Beneških Slovencev. Tako se je na primer januarja 1977 videmski škof v Čedadu javno opravičil za vse krivice, ki jih je cerkev storila Beneškim Slovencem, in je priznal slovenščini enakopravno vlogo v cerkvenem bogoslužju, česar do tedaj še ni priznal furlanskemu jeziku. Ob tem velja omeniti tudi zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki ga je rimski parlament odobril februarja 2001. Zakon prinaša enakopravno priznanje slovenskogovorečega prebivalstva v videmski pokrajini, saj je bilo to izločeno iz zaščitnih določil. Čeprav je to šele prvi korak, ki mora še dobiti nekatera eksaktnejša določila in s tem stopiti v življenje »manjšine«, je vendarle uresničil eno temeljnih izhodišč: Vse slovenskogovoreče prebivalstvo v Italiji in ne le do sedaj priznani jedri na Tržaškem in Goriškem je postavil na skupni imenovalec. Določitev ozemlja, na katerem se zakon izvaja, ostaja še nedorečena in bo prav gotovo imela velik pomen za etnični razvoj Beneških Slovencev in Slovencev v Italiji nasploh. Odobritev tega zakona tako kljub številnim kritikam, kot poudarja Brezigar (2001, str. 117), predstavlja najpomembnejšo prelomnico po Londonskemu memorandumu v odnosih med slovensko manjšino v Italiji, še posebej med slovenskogovorečim prebivalstvom v videmski pokrajini, in italijansko državo.
Skupnosti nadiških dolin, kateri je veliko opazovalcev pripisovalo skorajšni etnični konec, se je tako s postopno urbanizacijo in z vključevanjem v sodobno delitev dela, kot ugotavlja Bufon (1992, str. 196-197), uspelo razviti v dinamično skupino, ki uspeva ohranjati svojo etnično drugačnost kljub integraciji ali morda prav zaradi te integracije v širši italijanski in ostali prostor. |