Pripovedovalci in pripovedovalke so bili rojeni in danes (bolj ali manj stalno) živijo v nadiških dolinah oziroma v Nadiški Beneški Sloveniji, ali kakor zasledimo pri nekaterih avtorjih, v ožji Beneški Sloveniji, v vzhodni Benečiji ali samo v Beneški Sloveniji/Slavia Veneta.
Že poimenovanje Beneška Slovenija ali Benečija (s tem mislim na nadiške in terske doline ter na dolino Rezije) nas opozarja na posebnost tega območja, ki je več stoletij spadalo pod Beneško republiko, po njenem razpadu leta 1797 je prešlo pod avstrijsko in vmes za kratek čas pod francosko upravo, dokler ni leta 1866 (s plebiscitom, ki je samo formalno potrjeval priključitev Beneške Slovenije k novi italijanski kraljevini) postalo del italijanske države, ki ji pripada še danes. Razen relativno kratkega obdobja, ko so bili Benečani združeni z ostalimi »sonarodnjaki«, so ti skozi stoletja hodili ločeno zgodovinsko pot, kar je na svojevrsten način oblikovalo njihovo kulturo in identiteto. Benečija je tako občutila le odmeve narodno buditeljskega gibanja, ki je zajelo slovenski narod v drugi polovici 19. stoletja; v Benečiji tudi nikoli ni bilo slovenske šole, ki je drugod igrala ključno vlogo pri uveljavljanju enotnega knjižnega jezika in narodne zavesti. Med številnimi distinktivnimi znaki Beneške Slovenije pa je brez dvoma tudi pojav izseljevanja, saj je Benečija eno najizrazitejših izseljenskih območij v »slovenskem etničnem« prostoru (Kalc, 1997, str. 194).
Zaradi orografskih, zgodovinskih, družbenih, gospodarskih in političnih potez sestavlja sedem občin nadiških dolin teritorialno celoto, kjer slovensko govoreče prebivalstvo tvori najbolj strnjeno in zaokroženo prostorsko enoto (170 km2) v Italiji in kjer je bilo slovensko govoreče prebivalstvo v Italiji pod največjim pritiskom emigracijskih procesov, ki so predvsem po drugi svetovni vojni dobili prav »dramatične« razsežnosti.
Čeprav življenjske pripovedi izbranih posameznikov sodijo predvsem v obdobje najbolj množičnega, povojnega izseljevanja, so predstavljena tudi predhodna izseljenska obdobja. Razumevaje izseljenskih tokov po drugi svetovni vojni ne more biti popolno brez razumevanja predhodnih izseljenskih obdobij. Dejavnikov oziroma argumentov, ki kažejo na nujnost zveznega razumevanja izseljenskega toka (kljub izrazitim in kompleksnim spremembam oziroma prekinitvam, ki sta jih prinesle svetovni vojni) je več. Na eni strani se v vseh izseljenskih obdobjih kažejo podobne ekološko-demografske tendence izvornega okolja (razkorak med potrebami naraščajočega prebivalstva in resursi hribovitega okolja), na drugi strani posamezna obdobja povezujejo družinske, sorodstvene, prijateljske in druge socialne vezi (na tem mestu ni dovolj razmišljati samo o časovni zveznosti fenomena tako imenovane verižne migracije, ampak tudi o kompleksnosti, dialektičnosti družbenih, kulturnih in vseh drugih vrst povezav med izseljenci ter domačimi). In predpostavljamo lahko, da lahko trajen in izrazit migracijski tok (pre)oblikuje tudi kulturne, socialno-psihološke, ekonomsko-vedenjske idr. poteze oziroma strukturo; na primer migracija preide v ekonomsko logiko prebivalstva ali nekateri migracijski dogodki, kot je izselitev, pridobijo naravo kulturno pomembnih dogodkov, kot je recimo iniciacija.
Migracijski tokovi iz nadiških dolin in širše iz Beneške Slovenije sestavljajo zelo raznoliko in kompleksno paleto vzrokov, smeri in jakosti gibanj, značilnosti posameznikov ter skupin, ki so bili v te vključeni itd. Tipološko ti zasedajo zelo različne in pogosto tudi nasprotujoče si kategorije. Tako je na primer v istih izselitvenih obdobjih bila številčneje zastopana tako stalna oziroma dolgotrajna kot sezonska migracija, v tujino so odhajali posamezniki (moški in ženske), pari z otroki in brez otrok, družine ene, dveh, treh generacij, družinski poglavarji, »tete« in »strici«, tisti, ki jim je bilo namenjeno, da bodo prevzeli vodenje kmetije, in vsi drugi, ki te »sreče« niso imeli. Prebivalci nadiških dolin so v istih izselitvenih obdobjih zapuščali domove na osnovi pretehtanih in planiranih odločitev (namerno-racionalna migracija), hkrati je bilo v številnih primerih izseljevanje odgovor na trenutne potrebe in občutke (hedonistična migracija), na drugi strani pa je bila v nekaterih primerih izselitev vsaj delno povezana tudi z družbeno oziroma s kulturno uveljavljeno prakso iskanja zaposlitve zunaj »domačih« zaposlitvenih možnosti; nekateri informatorji so poudarili, da jim ni bilo težko oditi od doma, ker je bila to že dolgo razširjena praksa, pojav v družini (tradicionalna migracija) itd. Migracijo je torej potrebno razumeti kot zelo kompleksen proces, ki ne pomeni iste stvari za različne skupine na različnih stopnjah v migracijskem procesu. Zato je površen pregled izseljenskih tokov iz nadiških dolin v nadaljevanju besedila lahko le majhen del veliko bolj kompleksne zgodbe.
|