DRUŽBENO IN ZGODOVINSKO OZADJE TER HISTORIAT MIGRACIJSKIH PROCESOV V NADIŠKI BENEŠKI SLOVENIJI |
Izseljevanje pred prvo svetovno vojno |
Izseljevanje iz nadiških dolin se v splošnih zgodovinskih potezah prekriva z izseljenskim pojavom v hribovitih predelih Furlanije in v širšem vzhodnem alpskem loku, toda z določenimi posebnostmi. Ta selitvena gibanja z zelo dolgo tradicijo (v Karniji in Reziji so se pojavila že vsaj v 15. ali 16. stoletju), so se okrepila v 19. stoletju v povezavi s širšimi družbeno-gospodarskimi in demografskimi spremembami, do katerih je prihajalo pod vplivom kapitalistične gospodarske in družbene modernizacije. Kriza tradicionalne agrarne ekonomije in vse večji razkorak med potrebami naraščajočega prebivalstva ter resursi hribovitega okolja sta prebivalstvo silila k vse pogostejšem iskanju dodatnih virov zaslužka prek raznih oblik sezonskega oziroma začasnega izseljevanja. Ta odliv prebivalstva se je po drugi strani usklajeval z razvojem tržišča dela. Predvsem moški in s časom tudi vse bolj ženske so od pomladi do jeseni odhajali na delo po avstro-ogrskih deželah in širši Srednji ter deloma Vzhodni Evropi, kjer so se zaposlovali kot delavci na mestnih gradbiščih, v opekarnah in pri gradnji prometne in druge javne infrastrukture (Kalc, 2001, str. 175-176). Tudi prebivalci nadiških dolin so se tradicionalno ukvarjali s popotniškim trgovanjem, kateremu se je kasneje pridružilo sezonsko zaposlovanje v gradbeništvu in opekarnah. Geograf Francesco Musoni (1977, str. 137) je v začetku 20. stoletja zabeležil, da je bilo izseljevanje iz Beneške Slovenije prvenstveno usmerjeno v avstro-ogrske in slovanske dežele in da se je začelo pojavljati v začetku 18. stoletja: »Špetersko okrožje je štelo veliko število izseljencev, ki so v Rusiji, na Hrvaškem in predvsem na Madžarskem krošnjarili in prodajali svete podobice. Toda fenomen je bil komaj opazen in se je pojavil samo tam, kjer zaradi revščine ni bilo drugih sredstev za preživljanje; danes pa je postal že splošen in je pridobil velike razsežnosti, s tem ko se je v Nemčiji, Avstro-Ogrski, Franciji in Švici navezal na velika dela, ki so povezana z ogromnim razvojem«. Toda sezonsko izseljevanje iz nadiških dolin je bilo v tem času med številčno najskromnejšimi v okviru Furlanije. Od leta 1876 do leta 1903 je odhajalo iz špeterskega okrožja (ozemeljska enota takratne italijanske izseljenske statistike, ki v grobem sovpada z območjem nadiških dolin) na sezonsko delo povprečno 440 izseljencev letno, kar je v primerjavi s povprečnim številom prebivalstva v letih 1881-1901 predstavljalo 2,97%. Medtem je v okrajih, kot je na primer Gemona, ob koncu 19. stoletja odhajalo na sezonsko delo po uradnih statistikah do 16% prebivalstva in na furlanskem hribovitem območju včasih preko 13% prebivalstva. Kakor kaže statistika, je število izseljencev iz špeterskega okrožja iz leta v leto precej nihalo, brez opredeljivega razvoja z zaznavnimi upadajočimi ali rastočimi težnjami. Statistika, ki je do leta 1903 razlikovala med sezonskim in stalnim izseljevanjem, kaže, da je sezonska emigracija po večini predstavljala preko 90%, v posameznih letih pa tudi celoto izseljenskega toka iz nadiških dolin. Izjemno je le leto 1884, ko se je za stalno odselilo 185 ljudi, kar pomeni 41% vsega stalnega izseljevanja v obdobju 1876-1903. V obdobju 1905-1909 beležimo okrepitev izseljevanja iz nadiških dolin; povprečno je v tem obdobju odšlo 842 ljudi letno ali 4,75% prebivalstva (Pagani, 1968, str. 205-359; Kalc in Kodrič, 1992, str. 205). Kalc in Kodrič menita (1992, str. 205), da je tudi v tem času glavnino predstavljalo sezonsko izseljevanje, toda hkrati navajata vire, ki kažejo na prisotnost izseljencev iz špeterskega okrožja med furlanskimi emigranti v Severni Ameriki na začetku 20. stoletja.
|
|