DRUŽBENO IN ZGODOVINSKO OZADJE TER HISTORIAT MIGRACIJSKIH PROCESOV V NADIŠKI BENEŠKI SLOVENIJI

Izseljevanje pred prvo svetovno vojno

Izseljevanje iz nadiških dolin se v splošnih zgodovinskih potezah prekriva z izseljenskim pojavom v hribovitih predelih Furlanije in v širšem vzhodnem alpskem loku, toda z določenimi posebnostmi. Ta selitvena gibanja z zelo dolgo tradicijo (v Karniji in Reziji so se pojavila že vsaj v 15. ali 16. stoletju), so se okrepila v 19. stoletju v povezavi s širšimi družbeno-gospodarskimi in demografskimi spremembami, do katerih je prihajalo pod vplivom kapitalistične gospodarske in družbene modernizacije. Kriza tradicionalne agrarne ekonomije in vse večji razkorak med potrebami naraščajočega prebivalstva ter resursi hribovitega okolja sta prebivalstvo silila k vse pogostejšem iskanju dodatnih virov zaslužka prek raznih oblik sezonskega oziroma začasnega izseljevanja. Ta odliv prebivalstva se je po drugi strani usklajeval z razvojem tržišča dela. Predvsem moški in s časom tudi vse bolj ženske so od pomladi do jeseni odhajali na delo po avstro-ogrskih deželah in širši Srednji ter deloma Vzhodni Evropi, kjer so se zaposlovali kot delavci na mestnih gradbiščih, v opekarnah in pri gradnji prometne in druge javne infrastrukture (Kalc, 2001, str. 175-176).
Mnogi pa so v 19. stoletju in tudi kasneje v začetku 20. stoletja nadaljevali tradicijo najstarejših izseljenskih dejavnosti oziroma poklicev, katerih skupna značilnost je bila velika prostorska mobilnost. Med najbolj razširjenimi je bilo krošnjarstvo z raznim blagom, ki je v mnogih primerih izgubljalo ali povsem izgubilo sezonski in popotniški značaj in je lahko doseglo tudi višje, že kapitalistične stopnje podjetnosti (Kalc, 2001, str. 176). To potniško trgovanje ali »guziranje« (najverjetneje iz nemškega hausieren) je kazalo poteze lokalne pred-kapitalistične ekonomije, »novo« sezonsko izseljevanje pa se je navezalo na zunanjo industrializacijo, razmah politike velikih javnih gradenj in širjenje mest v teku 19. stoletja predvsem v Avstro-Ogrski in Nemčiji. Pod vplivom tega se je v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja v Furlaniji zgodil pravi preobrat, ko je izseljevanje doseglo najbolj množične razsežnosti (Kalc in Kodrič, 1992, str. 200).  

Tudi prebivalci nadiških dolin so se tradicionalno ukvarjali s popotniškim trgovanjem, kateremu se je kasneje pridružilo sezonsko zaposlovanje v gradbeništvu in opekarnah. Geograf Francesco Musoni (1977, str. 137) je v začetku 20. stoletja zabeležil, da je bilo izseljevanje iz Beneške Slovenije prvenstveno usmerjeno v avstro-ogrske in slovanske dežele in da se je začelo pojavljati v začetku 18. stoletja: »Špetersko okrožje je štelo veliko število izseljencev, ki so v Rusiji, na Hrvaškem in predvsem na Madžarskem krošnjarili in prodajali svete podobice. Toda fenomen je bil komaj opazen in se je pojavil samo tam, kjer zaradi revščine ni bilo drugih sredstev za preživljanje; danes pa je postal že splošen in je pridobil velike razsežnosti, s tem ko se je v Nemčiji, Avstro-Ogrski, Franciji in Švici navezal na velika dela, ki so povezana z ogromnim razvojem«. Toda sezonsko izseljevanje iz nadiških dolin je bilo v tem času med številčno najskromnejšimi v okviru Furlanije. Od leta 1876 do leta 1903 je odhajalo iz špeterskega okrožja (ozemeljska enota takratne italijanske izseljenske statistike, ki v grobem sovpada z območjem nadiških dolin) na sezonsko delo povprečno 440 izseljencev letno, kar je v primerjavi s povprečnim številom prebivalstva v letih 1881-1901 predstavljalo 2,97%. Medtem je v okrajih, kot je na primer Gemona, ob koncu 19. stoletja odhajalo na sezonsko delo po uradnih statistikah do 16% prebivalstva in na furlanskem hribovitem območju včasih preko 13% prebivalstva. Kakor kaže statistika, je število izseljencev iz špeterskega okrožja iz leta v leto precej nihalo, brez opredeljivega razvoja z zaznavnimi upadajočimi ali rastočimi težnjami. Statistika, ki je do leta 1903 razlikovala med sezonskim in stalnim izseljevanjem, kaže, da je sezonska emigracija po večini predstavljala preko 90%, v posameznih letih pa tudi celoto izseljenskega toka iz nadiških dolin. Izjemno je le leto 1884, ko se je za stalno odselilo 185 ljudi, kar pomeni 41% vsega stalnega izseljevanja v obdobju 1876-1903. V obdobju 1905-1909 beležimo okrepitev izseljevanja iz nadiških dolin; povprečno je v tem obdobju odšlo 842 ljudi letno ali 4,75% prebivalstva (Pagani, 1968, str. 205-359; Kalc in Kodrič, 1992, str. 205). Kalc in Kodrič menita (1992, str. 205), da je tudi v tem času glavnino predstavljalo sezonsko izseljevanje, toda hkrati navajata vire, ki kažejo na prisotnost izseljencev iz špeterskega okrožja med furlanskimi emigranti v Severni Ameriki na začetku 20. stoletja.
Kljub temu lahko rečemo, da so razcvetu sezonskega in trajnega izseljevanja botrovali isti osnovni vzroki. Podlaga za izseljevanje na celotnem furlanskem območju in v nadiških dolinah je bila struktura agrarne družbe, ki ni bila pripravljena sprejeti inovacij kapitalistične narave, medtem ko je na drugi strani vse bolj postajala odvisna od zunanjega tržišča in družbeno-ekonomskih vplivov. Izrazita zemljiška razdrobljenost in majhnost kmetij, način vodenja gospodarstva, slonečega na patriarhalni družini (v nadiških dolinah je večji del kmetije in ostalega premoženja praviloma pripadal prvorojencu), bolj ali manj samooskrbna naravnanost kmetij, na drugi strani pa še nagla demografska rast in z njo povezana kriza patriarhalne družine ter visoko davčno obremenjevanje so bili dejavniki, ki so oblikovali jakost izseljenskega toka (Kalc in Kodrič, 1992, str. 199).
Seveda pa sta bila sezonsko in trajno izseljevanje dva ločena pojava, z ločenimi vzgibi in posledicami. Stalno izseljevanje je bilo predvsem družinske narave, usmerjeno v agrarna območja Južne Amerike in kasneje v industrijske in rudarske centre Združenih držav Amerike (kjer najdemo večino izseljencev iz nadiških dolin, priseljenih predvsem v začetku 20. stoletja). V začasno emigracijo pa so se podajali predvsem moški, največkrat v točno določene, neagrarne poklice, v dežele srednje in vzhodne Evrope. Stalna izselitev je kot enkratna življenjska odločitev, vsaj za (velik) del izseljencev, pomenila izhod iz težkega gospodarskega položaja, sezonsko izseljevanje pa je prišlo v ekonomsko miselnost ljudi in tako verjetno postalo pomemben element njihovega načina življenja (Kalc in Kodrič, 1992, str. 199, 200). Dejansko pa je šlo v začetnem in tudi kasnejših obdobjih za bolj ali manj dolge začasne odhode, saj se je, kot je zabeležil Musoni (1912, str. 133), »večina izseljencev po določenem obdobju vrnila domov, kjer so uživali sadove svojega dela«.

 

Uvod

Izseljevanje pred prvo svetovno vojno

Izseljevanje v obdobju med svetovnima vojnama

Izseljevanje po drugi svetovni vojni

Emigracija kot sredstvo italijanske gospodarske politike

Zakoni namenjeni usmerjanju prostorskega razvoja v (Nadiški) Beneški Sloveniji

Posledice izseljevanja na demografski, socialni in gospodarski podobi Nadiške Beneške Slovenije

Migracija in etno-razvoj Beneških Slovencev

 

Nazaj Nazaj na uvodno stran