Odločitve, ki so pogojevale gospodarsko politiko Italije in s tem tudi tendence k izseljevanju, so nastale v prvih povojnih letih. Analiza teh izbir je bila vključena v dokument, ki ga je leta 1962 predložil parlamentu proračunski minister Ugo La Malfa in je bil sprejet kot »dodatna opomba«. La Malfa je zapisal:
… temeljni element, ki je označeval naš razvojni proces, je bil v bistvu svobodni trg, na katerega so javni posegi vplivali večkrat zgolj omejeno in le včasih s pomočjo specifičnih posegov, ki pa niso bili med seboj koordinirani. Da ocenimo, katere so bile posledice teh posegov na postopni razvoj našega gospodarstva, moramo upoštevati, da smo v času po koncu druge svetovne vojne lahko videli dve različni liniji, po katerih bi lahko stopila naša gospodarska politika. (…)
Prva linija je bila v tem, da se s pomočjo globokih procesov produktivne preobrazbe kmetijstva in hitre industrializacije zaostalih področij povzroči široko povpraševanje po osnovnih dobrinah, kar naj bi bilo merilo za razvoj, ki bi lahko nastal v sistemu, ter bi v skladu s tem določalo smernice za razvoj dohodkov in zaposlitve. Uspeh take politike pa je bil podrejen možnosti, da se ponudi tržišču nov niz stimulacij k investicijam, ki bi izhajal iz specifičnega povpraševanja po osnovnih dobrinah, povpraševanja, katerega nastanek in kontinuiteto tržišče samo ni moglo zagotoviti na spontan način. Obravnavana linija bi torej lahko obveljala samo v okviru programiranja. Druga linija pa je slonela na zaupanju izbiram tržišča, to je na zaupanju odločitvam, ki bi jih posamezni operaterji sprejeli na osnovi tistih elementov presojanja, ki so jim bili na razpolago. V okviru te linije je bila najneposrednejša oporna točka za razvoj proizvodnje in za mehanizme investicij, na interni državni ravni, razvoj porabe, to je razvoj tiste komponente, ki je vezana na najbolj kratkoročne in večkrat med seboj nepovezane perspektive in ki torej nakazuje možnosti, ki jih gospodarski operaterji najbolj neposredno zaznajo. Ta linija je bila izvedljiva brez relevantnih elementov programiranja. Torej, kot smo že omenili, je bila linija, kateri smo dejansko sledili, v bistvu druga linija. (…)
Bili smo priča nedvomno impozantnim premikom prebivalstva in delovne sile iz manj razvitih dežel (…) ki so se vedno bolj izkazovali kot faktor obubožanja (…) takemu gibanju je bilo usojeno, da povzroči negativne posledice za samo ureditev razvitejših dežel … (citir. po Clavora et. al., 1978, str. 224).
Posledica odločitve za tako imenovano »drugo linijo« je bilo »izrazito« izseljevanje v tujino in porast migracij znotraj državnega teritorija. Predstavimo torej nekoliko podrobneje razvoj te »druge linije« in njene, predvsem »emigracijske«, posledice.
Italijansko gospodarsko politiko je v prvih letih po vojni vodila doktrina konservativnega liberalizma (laisser faire), ki se je še posebej »izkazala« v popolni odsotnosti odločanja o cenah in finančnih transakcijah. Ta politika je bila mogoča tudi zato, ker italijanski gospodarski in infrastrukturni objekti med vojno niso bili huje porušeni in zaradi pomoči, ki je v državo pritekala s programom UNRRA. Toda konec leta 1946 je prišlo do velikih sprememb: zmanjšala se je finančna pomoč UNRRA, nastopila je kriza z angleškim premogom in kmetijstvo je dosegalo porazne rezultate. Vse to je vplivalo na izrazit dvig cen in italijanska valuta je začela na mednarodnem trgu naglo izgubljati vrednost. Kljub tem procesom so italijanski liberalni ekonomisti še vedno upali v odrešilen pomen kapitala; tako banke niso imele nikakršnih omejitev pri kreditiranju proizvodnje, kar je vodilo v hitro rast inflacije z vsemi posledicami (Komac, 1990, str. 134-135).
Sredi leta 1947 se je italijanska vlada odločila za izrazit obrat. Tako je izvedla devalvacijo valute in boj proti inflaciji je začel temeljiti na izredno ostri monetarni politiki. Ob koncu leta so se pokazali prvi rezultati: pojavilo se je hitro padanje cen, toda hkrati so se znašla v težavah številna majhna in srednje velika podjetja, kar je vplivalo na porast brezposelnosti. Stabilizacija se je kazala na eni strani v vrnitvi kapitala in krepitvi vrednosti italijanske valute, na drugi strani pa v dolgi gospodarski depresiji, ki jo je bilo mogoče reševati le s programiranim odlivom delovne sile. Vladni program za obdobje 1948-1952 je tako predvidel izselitev dveh milijonov delavcev (De Cecco, 1974, str. 290). V italijanskem gospodarskem programu za leta 1948, 1949-53, 1954, ki ga je vlada predložila Organizaciji za gospodarsko sodelovanje v Evropi, je bila jasno poudarjena vloga oziroma nujnost emigracijskega toka: »Izseljevanje bo omogočeno v vseh svojih oblikah, masovno in individualno. (…) Pospeševati emigracijo, glede katere misli Italija zelo široko usmerjati izmenjave z državami, ki sprejemajo izseljence, ter tako prispevati k njihovemu gospodarskemu razvoju. (…) Ta emigracijska politika ne stremi zgolj k preprostemu olajšanju demografskega pritiska, temveč bo tudi prispevala k zmanjšanju deficita v plačilni bilanci …« (citir. po Clavora et. al., 1978, str. 225).
Načrt Vanoni, ki je usmerjal »razvoj zaposlitve in dohodkov v Italiji v desetletju 1955-1964« je temeljil na ohranjanju istih tendenc, kar je veljalo tudi za načrt Pieraccini, to je za »program gospodarskega razvoja v petletju 1965-1969«, ki je za omenjeno petletje predvideval izselitev nadaljnjih 300.000 oseb (Clavora et. al., 1978, str. 225).
Protiinflacijski program je tudi na področju Furlanije-Julijske krajine puščal močne posledice: upad proizvodnje (tako na področju industrije kot kmetijstva), povečanje brezposelnosti, gospodarsko propadanje, splošno osiromašenje in celo lakoto. Na tem mestu je ilustrativen podatek, ki ga je oktobra 1947 objavil lokalni časopis Messaggero Veneto, in govori o izrazito povečanem prometu v zastavljalnici Monte di pieta, ki se je od decembra 1946 do decembra 1947 dvignil od 5.012 operacij v vrednosti 3.556.310 lir na 8.603 operacij v vrednosti 14.070.279 lir. Ljudje so zastavljali praktično vse, od koles do štedilnikov (Komac, 1990, str. 136).
Poudarili smo, da se je na račun restriktivne finančne politike (v boju proti inflaciji) izjemno povečala brezposelnost. Julija 1945 je v Furlaniji-Julijski krajini bilo registriranih okoli 30.000 brezposelnih, aprila 1946 pa se je ta številka zrasla na 55.000. V tem času so bile italijanske meje s sosednjimi državami zaprte za emigrante. Novi ekonomsko-politični program je legaliziral migracijo, toda število brezposelnih je kljub odlivu delavcev še vedno znašalo od 55.000 do 56.000 oseb, torej bolj ali manj nespremenjeno. Število uradno registriranih emigrantov se je v letih 1947 in 1948 gibalo od 10.000 do 11.000, medtem pa je še vedno potekal proces »črne emigracije«. Ta je bila usmerjena predvsem v Francijo in Belgijo, in sicer večinoma v rudnike premoga (Komac, 1990, str. 136).
Legalno emigracijo je italijanska vlada uravnavala s pomočjo pogodb s tistimi državami, ki so potrebovale delovno silo, tako da se je istočasno del ustvarjene proizvodne vrednosti italijanskih emigrantov pretvoril v dobavo surovin (predvsem premoga). Pogodbe so bile sklenjene z različnimi državami (Francija, Nizozemska, Švedska, Velika Britanija, Luksemburg, Belgija, Švica idr.) za različna delovna področja in za različne kvote emigrantov. Tako so na primer pogodbe z Belgijo, sprejete v letih 1946 in 1947, regulirale dotok, delovne pogoje, plačilo in socialno zavarovanje 50.00 delavcev. Italijanska vlada se je obvezala, da bo poslala vsak teden 2.000 mož, ki so našli zaposlitev v belgijskih rudnikih. Tako je bil že leta 1948 vsak tretji rudar v Belgiji Italijan in med njimi je bilo veliko število izseljencev iz nadiških dolin, ki so se naselili predvsem v okolici Liegeja in Taminesa. Tudi ženske so imele možnost zaposlitve v Belgiji, predvsem kot gospodinjske pomočnice in delavke v tovarnah. V Franciji so italijanski priseljenci v prvih povojnih letih predstavljali več kot štiri petine celotnega priselitvenega toka, ki je bil usmerjen predvsem v poljedelstvo, gradbeništvo in železarstvo. Tako kot v Belgiji so tudi v Franciji predstavljale visok delež v selitvenih tokovih družine, ki so težile k dokončni nastanitvi. Tudi v Švici so italijanski priseljenci predstavljali najštevilčnejšo imigrantsko skupino. V letih 1950-60 je bilo tretjino slednjih zaposlenih v hišni pomoči pri družinah, sledile je zaposlitve v hotelih, v kovinski industriji in v gradbeništvu. Za razliko od Belgije in Francije, je bila izselitev v Švico redkeje dokončna. Značilnost selitvenega vala v Švico je bila tudi »spontanost«; tako lahko predvsem v letih od 1958 do 1963 govorimo o izraziti odsotnosti organizacije, tako pri italijanskih kot pri švicarskih državnih oblasteh. Birokratski sistem je bil predvsem pri izdajanju prošenj za zaposlitev tako počasen, da ni dohajal zaposlitvenih priložnosti. Tako večkrat priseljencev na delovno mesto niso napotili pristojni uradi, ampak sorodniki in prijatelji, ki so že imeli zaposlitev v Švici. V 60. letih se je pojavil močan val priseljevanja Italijanov v Nemčijo, kjer so bili Benečani prav tako udeleženi (Anon., 1986, str. 93-96; Komac, 1990, str. 136-140).
Prav tako je Italija z nekaterimi zunajevropskimi državami urejala in podpirala selitveni val s pomočjo dvostranskih državnih pogodb. Emigrantom so te zagotavljale kritje stroškov potovanja in minimalno pomoč pri preselitvi, niso pa zagotavljale delovnega mesta in zavarovanja. V veliki večini primerov je najverjetneje šlo za nadaljevanje »starih«, ustaljenih tokov; tako so se za prekoocenaske cilje odločali predvsem sorodniki že ustaljenih emigrantov, ki so jim priskrbeli delovne pogodbe in nudili začetno organizacijsko pomoč. Italijanski državljani so se v letih od 1948 do 1952 izseljevali predvsem v Argentino, v letih od 1949 do 1957 v Venezuelo, v letih od 1950 do 1954 v Brazilijo, od leta 1950 dalje v Avstralijo in od leta 1951 v Kanado. V primeru prekooceanskega izseljevanja, kamor so bili vključeni tudi Benečani, lahko govorimo predvsem o dokončnih ali vsaj dolgoročnih nastanitvah, saj so bili povratniki zelo maloštevilni (Anon., 1986, str. 93-96).
V 70. letih se je pojavil nov tip emigracije, imenovan tudi »cantieristica« ali »tecnologica«. To izseljevanje, ki je (bilo) usmerjeno predvsem v arabske, afriške in vzhodnoevropske države, ostaja precej neraziskano in tudi po obsegu nikakor ni primerljivo s predhodnim, v evropske države usmerjenim izseljenskim obdobjem (Anon., 1986, str. 135-138; Komac, 1990, str. 127).
V letih od 1946 do 1986 se je iz Italije izselilo okoli 8.270.000 oseb, okoli 5.130.000 oseb pa se je v tem času vrnilo v domovino. V prvih dvajsetih letih, torej do leta 1966, se je povprečno letno izselilo dobrih 280.000 oseb. V naslednjih dvajsetih letih pa je povprečno letno izseljevanje predstavljalo manj kot polovico povprečnega letnega izseljevanja iz predhodnega 20-letnega obdobja, okoli 116.750 oseb letno. Od leta 1975 je ta številka padla pod 100.000. oseb letno, že dve leti pred tem, leta 1973, pa je italijanska selitvena bilanca s 125.168 v državo priseljenimi osebami postala pozitivna. V obdobju 1972-1986 se je tako v Videmsko pokrajino vrnilo 25.081 oseb (statistika jih je obravnavala kot začasno odsotne), v istem obdobju je še dodatnih 16.337 oseb preneslo stalno prebivališče iz tujine v Videmsko pokrajino, medtem pa se je iz Videmske pokrajine izselilo le 8.644 oseb (Clavora in Ruttar, 1993, str. 105-106). |