DRUŽBENO IN ZGODOVINSKO OZADJE TER HISTORIAT MIGRACIJSKIH PROCESOV V NADIŠKI BENEŠKI SLOVENIJI

Posledice izseljevanja na demografski, socialni in gospodarski podobi Nadiške Beneške Slovenije

Izseljevanje je postalo osrednja determinanta povojnega razvoja Beneške Slovenije z vsemi demografskimi, socialnimi in gospodarskimi posledicami. V prispevku z naslovom »Ali je to jesen«, objavljenem v časopisu Matajur, nam o pravi »patološkosti« pojava izseljevanja v Beneški Sloveniji govori naslednje poročilo:

Živimo pač življenje krajev, kjer kmetijstvo propada in kjer dajejo ton življenju emigranti: dobra plača - dobra letina, slaba plača - slaba letina. Ni več prave jeseni, ker nismo odvisni več od zemlje in zato ne moremo več uživati tistih dobrih stvari, ki jih je poprej prinašala jesen. (...) Zdi se nam, da smo kot lastovke, ki komaj čakajo, da bi šli kam drugam, kjer je bolje in bolj veselo. Doma so nam podrli gnezda in se ne moremo ustaviti (Anon., 1959b, str. 1).

Izseljevanje je bilo še leta 1961 usmerjeno v tujino, kot je razvidno iz spodnje tabele. Če seštejemo odsotne po popisih leta 1951 in 1961 (ti so praviloma postali dokončni izseljenci), vidimo, da je bilo v drugih občinah Italije skupno 1746 začasno odsotnih oseb, v tujini pa 4284 oseb, torej skoraj dva in polkrat več v tujini. Primerjava teh vrednosti za popisa v letih 1971 in 1981 pa pokaže skoraj popolnoma obrnjeno sliko: v drugih občinah Italije je bilo 815 začasno odsotnih oseb in v tujini 313 oseb, torej skoraj dva in polkrat več v Italiji. Šele kasnejši val izseljencev se je tako obrnil bližje izvornemu kraju.

Začasno odsotno stalno prebivalstvo po kraju naselitve v sedmih občinah Nadiške Beneške Slovenije v obdobju od 1951 do 1981
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

Predpostavka, ki štetje začasno odsotne za dokončno izseljene, izhaja iz podatkov o prisotnem in stalnem prebivalstvu v omenjenih 7 občinah:

Gibanje števila prisotnega in stalnega prebivalstva v sedmih občinah Nadiške Beneške Slovenije v obdobju od 1951 do1981
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

Vidimo, da je bilo število prisotnega prebivalstva leta 1951 podobno številu stalnega prebivalstva leta 1961. Število stalnega prebivalstva pa je leta 1971 bilo že precej nižje od števila prisotnega prebivalstva leta 1961, kar pomeni, da se je v vmesnem desetletju (1961-1971) s seznamov stalnega prebivalstva zbrisalo večje število oseb od tistih, ki jih je prejšnji popis zajel kot »neprisotne«.  Ker je bil priliv prebivalstva v Nadiško Beneško Slovenijo zelo skromen in večinoma fiktiven (zamenjava državnega osebja v uradih in vojašnicah ob meji), je ta razlika še bolj izrazita (Stranj, 1999, str. 129). 

Pri upoštevanju spolne strukture »odhajajočih« vidimo, da so med izseljenci prevladovali moški. Toda kot je razvidno iz spodnje tabele, je delež ženskega prebivalstva med izseljenimi stalno naraščal, predvsem v selitvenem toku v druge italijanske občine. Največji porast ženskega izseljevanja beležimo med popisoma v letih 1951 in 1961. Pri tem bi bilo zanimivo vedeti, kolikšen delež izseljenih žena je bil zaposlen v industriji in kolikšen delež jih je še nadaljeval »tradicionalni izseljenski poklic dikle«, ki je z leti izseljenkam iz nadiških dolin nedvomno postajal vse bolj obroben.

Izselitve iz sedmih občin Nadiške Beneške Slovenije po območju priselitve in spolu v obdobju od 1951 do 1981
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

Ta proces razkroja starega modela obnavljanja prebivalstva lahko še podrobneje analiziramo, če spremljamo številčno gibanje posameznih generacij ženskega prebivalstva preko različnih popisov. Ker so v razpoložljivih statističnih podatkih bili starostni razredi med posameznimi popisi neenaki oziroma neprimerljivi, se pri pokazateljih razvoja za posamezne generacijske pasove naslanjam na Stranjovo (1999, str. 130-132) študijo. Čeprav ta vključuje vrednosti za 10 pretežno »slovenskogovorečih« občin v Beneški Sloveniji (poleg 7 obravnavanih občin nadiških dolin še občine Rezija/Resia, Tipana/Taipana in Bardo/Luserva), lahko spoznanja razširimo oziroma zožimo tudi na Nadiško Beneško Slovenijo, saj so omenjene tri občine, kot nam pokaže primerjava statističnih vrednosti, izkazovale zelo podobne demografske lastnosti ter tendence.

Gibanje generacijskih kontingentov v Beneški Sloveniji po spolu v obdobju od 1951 do 1981
(Vir: Stranj, 1999, str. 131 )

Indeksi razvoja treh generacijskih pasov prebivalstva za deset izbranih občin Beneške Slovenije od začetnega stanja leta 1951, preko drugih povojnih popisov do leta 1981
(Vir: Stranj, 1999, str. 131 )

Iz zgornjih tabel lahko razberemo, da je v izhodiščni starostni skupini od 0 do 10 let  (ob popisu leta 1951) obseg ženskega izseljevanja presegal moškega. Posebno velik upad, za več kot polovico, je ta generacija žena doživela med popisoma 1961 in 1971, torej v času ko se je ta generacija iz starostne skupine od 10 do 20 let prevesila v starostno skupino od 20 do 30 let.
Tudi naslednja starostna skupina žena (od 14 do 21 let ob popisu leta 1951) se je razpolovila, prvič že med popisoma 1951 in 1961 ter nato še enkrat med popisoma v letih 1961 in 1971. Ta starostna skupina, tako ženske kot moški, je nasploh v obravnavanem 30-letju doživela največji upad na račun izseljevanja.
Generacija žensk, ki so bile ob popisu leta 1951 stare od 21 do 30 let, je v primerjavi s prejšnjima generacijama doživela najmanjši upad, toda prav tako so bila za to generacijo najbolj usodna leta med popisoma leta 1961 in 1971. Po Stranjovem (1999, str. 132) mnenju upad v obravnavanem medpopisnem obdobju kaže na to, da so te kot poročene ženske, med omenjenimi popisoma stare od 30 do 50 let, sledile izseljenim možem.

            Za predstavitev intenzivnosti izseljevanja žensk iz nadiških dolin lahko predstavimo tudi razvoj starostnih pasov ženskega prebivalstva, ki so ob posameznih (izhodiščnih) popisih štele od 21 do 25 let.

Razvoj ženskega prebivalstva iz sedmih občin Nadiške Beneške Slovenije v starosti od 21 do 25 let  ob povojnih popisih
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

Zgornja tabela potrjuje prejšnja opažanja: da se je največji upad ženskega prebivalstva odvijal med popisoma 1961 in 1971 in da je v tem času največji upad doživela generacija v starosti od 21 do 25 let ob popisu leta 1961 na prehodu v starost od 31 do 35 let ob popisu leta 1971; torej generacija žena, kateri lahko pripišemo največjo rodnost.
Iz spodnje tabele lahko nadalje vidimo, da je bil upad ženskega prebivalstva v rodni dobi (14-44 let) bolj strm od splošnega upada prebivalstva. Pri tem je treba izpostaviti še en element, na katerega je pokazal Stranj na primeru 10 pretežno »slovensko-govorečih« občin Beneške Slovenije in katerega lahko posplošimo tudi na 7 obravnavanih občin nadiških dolin: namreč da je znotraj preostale komponente ženskega prebivalstva potekalo dodatno strmo padanje rodnosti.

Spreminjanje strukture ženskega prebivalstva v sedmih občinah Nadiške Beneške Sloveniji v obdobju od 1951 do 1981
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

            Posledice izseljevanja se torej ne odražajo samo v izrazitem upadu števila prebivalstva, struktura odhajajočih je namreč izpodkopala reproduktivni potencial prebivalstva, kar se med drugim kaže tudi v izrazitem staranju prebivalstva:

Spreminjanje starostne strukture prebivalstva v sedmih občinah Nadiške Beneške Sloveniji v obdobju od 1951 do 1981v primerjavi z Videmsko pokrajino
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

Za konec tega tabelaričnega pregleda demografskih procesov v nadiških dolinah podajmo še pregled razvoja prebivalstva po posameznih občinah. Tako se je v obravnavanem povojnem 30-letju (1951-1981) skupno število prebivalcev v 7.  občinah Nadiške Beneške Slovenije prepolovilo, v občni Dreka se je v tem času število prebivalstva zmanjšalo s 1359 na komaj 359 oseb, torej skoraj na četrtino vrednosti iz leta 1951. Kot lahko vidimo iz spodnje tabele, obstajajo med posameznimi občinami velike razlike; kot skrajen primer demografskega nazadovanja se kaže občina Dreka, najmanjši demografskih upad pa je bil v občini Špeter.
Kot sta pokazala Clavora in Ruttar (1985, str. 116-119 ter 1993, str. 112-113), je bil upad prebivalstva največji v višjem, gričevnatem svetu Nadiške Beneške Slovenije (kamor sodi celotno ozemlje občine Dreka), v ravninskem, nižjem svetu (kamor sodi večji del ozemlja občine Špeter) pa je izseljevanje kazalo manj izrazite posledice.

Število rezidenčnega prebivalstva v obdobju od 1871 do 1991 in indeksi gibanja prebivalstva po občinah Nadiške Beneške Slovenije glede na »rekordno (popisno) leto« 1921
(Vir: ISTAT, popisi prebivalstva)

Ob tem velja poudariti, da so bile posledice izseljevanja v nadiških dolinah in nasploh v Beneški Sloveniji bolj »boleče« kot v ostalih področjih Videmske pokrajine in v Italiji nasploh. V tabeli 9 smo lahko videli, da je od, za Beneško Slovenijo »rekordnega«, popisnega leta 1921 pa do leta 1991 Italija povečala število svojega prebivalstva skoraj za polovico. V tem času so nadiške doline »izgubile« več kot 60% prebivalstva. V tabeli 8 lahko nadalje vidimo izrazit razkorak v razvoju starostne strukture prebivalstva med nadiškimi dolinami in Videmsko pokrajino in še bi lahko naštevali.   
Od skupno 137 občin v Videmski pokrajini je 14 občin v obdobju od 1975 do1989 izgubilo več kot 24% prebivalstva, med njimi je bilo kar pet od skupno 7 občin Nadiške Beneške Slovenije. Na zadnjem oziroma prvem mestu v tej »depopulacijski tekmi« je bila občina Dreka, ki je v omenjenem 15-letju izgubila kar 48% prebivalstva, na tretjem mestu Srednje z izgubo 30% prebivalstva občine, na 7. mestu Grmak itd. Špeter je bila edina občina v Nadiški Beneški Sloveniji, ki je v obravnavanem 15-letju zabeležila povečanje števila prebivalstva (0,9%), in sicer predvsem zaradi postavitve industrijske cone v Ažli/Azzida. V nasprotju s tem fenomenom lahko navedemo, da večina občin v Videmski pokrajini, ki so zabeležile v obdobju od 1975 do 1989 porast prebivalstva za več kot 10%, leži v nižini v neposredni bližini nadiških dolin (Clavora in Ruttar, 1993, str. 112).

* * *

V 60. letih se kot posledica izboljšanja gospodarskih razmer v Italiji izrazito zmanjšajo izseljenski tokovi in v istem času se začnejo vračati številni izseljenci, kar je z različnimi ukrepi spodbujala tudi dežela Furlanija-Julijska krajina. Vendar so povratniki zelo težko oziroma le izjemoma dobili zaposlitev na avtohtonem ozemlju, v Beneški Sloveniji, zato so iskali zaposlitev predvsem v industrijskemu trikotniku okoli Manzana/Manzzano. Pot, predvsem iz bolj oddaljenih hribovskih vasi, je (bila) zamudna in draga, kar je privedlo mnoge ljudi do tega, da so se naselili v nižino, predvsem v okolico Čedada, Corno di Rosazza, San Giovanni al Natisona, Premariacca in Remanzacca (Komac, 1990, str. 141).
Dežela Furlanija-Julijska krajina je tako po času prve povojne gospodarske ekspanzije oziroma italijanskega gospodarskega čudeža (1953-62) uspela stopiti v korak z državnim gospodarskim, zlasti industrijskim razvojem, ki pa je pozitivno učinkoval le na manjši del ozemlja. Med popisoma leta 1951 in leta 1981 se je v vseh gorskih občinah Furlanije-Julijske krajine - z izjemo dveh - zmanjšalo število prebivalstva, in kot smo že omenili, je bila večina občin iz Nadiške Beneške Slovenije povsem na dnu te (de)populacijkse lestvice (Stranj, 1999, str. 140).
Praznjenje tradicionalnega poselitvenega ozemlja je povzročilo, da danes živi zunaj tega ozemlja že večina iz Beneške Slovenije (in Rezije) izhajajočega prebivalstva, od tega jih okoli 10.000 živi v navedenem nižinskem območju. V ta pas se Beneški Slovenci niso priseljevali le neposredno z avtohtonega ozemlja, ampak tudi posredno s povratnimi selitvenimi tokovi iz imigracijskih dežel. To razmerje med neposredno in posredno migracijo je po oceni v 80. letih znašalo 40:60. Po neobjavljeni vladni oceni za leto 1983 je živelo slovenskogovoreče prebivalstvo v Videmski pokrajini kar v 14. občinah, kjer leta 1910 niso zabeležili prisotnosti slovenskogovorečega prebivalstva. Leta 1983 je po tej vladni oceni v navedenih 14. občinah slovenskogovoreče prebivalstvo štelo 9109 oseb, relativno največ v občinah Čedad in Mojmak/Moimacco, kjer je delež slovenskogovorečega prebivalstva predstavljal 30% celotne populacije, najmanj pa v občini Videm, kjer je ta znašal 1,5% (Bufon, 1992, str. 58).   

            Izseljevanje, prikazano v zgornjih tabelah, je privedlo do izrazite marginalizacije in perifernosti nadiških dolin. Naj za na konec tega (pod)poglavja navedem še nekatere »manj vidne« posledice tega »divjega«, »patološkega« in »uničujočega« procesa. Ob popisu leta 1981 je v nadiških dolinah v povprečju med 106 osebami bila le ena z univerzitetno izobrazbo, v Videmski pokrajini pa je v povprečju bilo dovolj že 47 oseb, da smo med njimi našli osebo z dokončano univerzo (Clavora in Ruttar, 1985, str 132). Musoni (1912, str. 146) je na začetku stoletja poudaril odlično fizično in mentalno stanje prebivalstva nadiških dolin. Piše, da prebivalstvo špeterskega okrožja ni poznalo pelagre, in navaja statistiko psihičnih bolnikov, ki so bili leta 1907 v pokrajinski umobolnici v Vidmu. Po tej statistiki je bilo le 7 bolnikov iz špeterskega okrožja, kar 32 jih je bilo iz okrožja San Daniele in 34 iz čedajskega okrožja ter nihče od 7 se ni zdravil za alkoholizmom. V študiji o nozološkem položaju v čedajski krajevni zdravstveni enoti, ki je bila objavljena leta 1976, beremo: »… upad demografskih številk spremlja porast indeksa psihiatričnih obolenj, ki se zdravijo v bolnišnicah« (citir. po Clavora, 1986, str. 11).  Najpogosteje omenjene bolezni so bile alkoholizem, za katerim se je zdravila dobra četrtina bolnikov, nato nevroza in shizofrenija.

Uvod

Izseljevanje pred prvo svetovno vojno

Izseljevanje v obdobju med svetovnima vojnama

Izseljevanje po drugi svetovni vojni

Zakoni namenjeni usmerjanju prostorskega razvoja v (Nadiški) Beneški Sloveniji

Posledice izseljevanja na demografski, socialni in gospodarski podobi Nadiške Beneške Slovenije

Migracija in etno-razvoj Beneških Slovencev