Po fazi povojne obnove v začetku 50. let je Italija začela izdajati zakone, namenjene razvoju gorskih območij, ki so prav tako imeli posreden vpliv na izselitvene tokove iz Beneške Slovenije oziroma iz nadiških dolin. Verjetneje bolj kot na jakost izselitvenih so imeli ti ukrepi vpliv na jakost in smer povratnih tokov. V nadaljevanju bom predstavil le nekatere iz te dolge serije zakonov.
Po zakonu št. 991 iz leta 1956 je bila Beneška Slovenija proglašena za »območje gorske bonifikacije Julijskih predalp«. Upravo teritorija so tako posredno prevzele razne javne ustanove (razvojne ustanove, konzorciji itd.), ki so vlagale največ napora v razvoj kmetijskih infrastruktur, ne glede na razloge, zaradi katerih se je kmetijstvo v Benečiji pospešeno razkrajalo, in ne glede na dejstvo, da je obstajalo močno izseljevanje prebivalstva. Strategija, ki je vodila te posege, je jasno težila k koristim razvoja nižine. Če območja niso bila tipično gorata in prvenstveno usmerjena v živinorejo, so bila bolj ali manj izključena iz razvojnih planov; ta strategija je bila najdosledneje izpeljana prav na območju nadiških dolin (Stranj, 1999, str. 135-136).
Zakon št. 614 iz leta 1966, ki ga je Simonitti (1977) označil za »načrtovanje nerazvitosti«, je občine Beneške Slovenije izključil s seznama 47. nerazvitih občin na območju Furlanije, ker naj bi zanje že obstojali zadostni ukrepi za »sanacijo gorskih predelov«.
Furlanska ustanova za gorsko gospodarstvo (EFEM) je leta 1970 izdelala »Območni razvojni načrt za Julijsko predgorje«, ki je jemal kot dano dejstvo, da je Julijsko predgorje najbolj marginalen del že tako obrobne dežele Furlanije-Julijske krajine/Friuli-Venezia Giulia in da je njegovo nadaljnjo propadanje neizogibno zaradi neustavljivega odtekanja delovne sile. Kot rešitev je predlagal premestitev prebivalstva v nižinsko območje Vidma/Udine, Čedada/Cividale in Čente/Tarcento, kamor naj bi napotili tudi migrante povratnike. Izpraznjeno območje pa naj bi postalo »naravno« okolje in tako namenjeno rekreaciji urbanega prebivalstva. Uresničevanje teh konceptov se je začelo že naslednje leto z načrtom Deželne ustanove za razvoj kmetijstva (ERSA); ta je načrtno opustila vprašanje revitalizacije beneškega kmetijstva in obravnavala Benečijo, kot da je že prazna. Načrt je bil zaradi nestrinjanja županov s prizadetega območja umaknjen, njegove vsebine pa so prevzeli drugi ukrepi, pri katerih župani niso imeli več pristojnosti, zlasti urbanistični načrti, ki so vključevali koordiniran razvoj kmetijstva, industrije in turizma. Tako je bilo recimo zazidljivih površin kljub velikemu povpraševanju na voljo zelo malo (Stranj, 1999, str. 137).
K temu je treba dodati, da v Benečiji velja približno 20 vinkulativnih določb (urbanističnih, krajinskih, hidrogeoloških, vojaških itd.), ki omejujejo prebivalce pri razpolaganju s prostorom (Stranj, 1999, str. 137). O posledicah omejitev, ki so jih na primer prinašale (le) vojaške služnosti, lahko v časopisu Matajur preberemo tudi naslednje:
Kako pereč in zaviralen je postal že problem vojaških služnosti v vsej naši deželi, priča nedavna deželna konferenca, posvečena prav temu problemu. Tako so na tem posvetovanju, ki je bilo v Gorici, ugotovili, da zaradi vojaških služnosti v nekaterih primerih ni mogoče graditi niti novih cest in železnic, prav tako ni mogoče graditi večjih tovarniških in drugih objektov in vsi regulacijski načrti se morajo podrejati služnostim. Te prepovedi veljajo zlasti za ozemlje ob meji, torej tudi za nas, saj leži beneška Slovenija pretežno ob državni meji. Zaradi vojaških služnosti imamo dalje dejansko razlaščanje zemlje, saj lastniki ne smejo spreminjati sestave svoje posesti. To je zelo hudo, saj je lastnik v takšnem primeru lastnik samo na papirju z vsemi obveznostmi in nobenimi pravicami. Iz povedanega sledijo tudi vse negativne plati bremen vojaških služnosti. Tako je oškodovano kmetijstvo, ker zemljišče izgublja na svoji ceni. Ni mogoče spreminjati zasejanih kultur, gradbena dejavnost in industrija sta prikrajšani, ker nihče ne more svobodno graditi. Vojaške služnosti hudo prizadevajo tudi turizem, ker se ni mogoče v določenih krajih ustavljati in fotografirati. (…) Tako lahko ob vojaških služnostih le zapišemo, da so prav služnosti tiste, ki ovirajo v naših dolinah in naseljih po hribih sleherno gospodarsko pobudo in tudi silijo naše ljudi v ekonomsko migracijo (Anon., 1972b, str. 1).
|