Izseljenski procesi so se po prvi svetovni vojni začeli radikalno spreminjati. Obdobje po prvi svetovni vojni je zaznamovalo naraščanje prebivalstva, ki je po uradni statistiki doseglo vrhunec leta 1921 (glej tabela 9), hkrati pa so se nadaljevale in stopnjevale številne že omenjene družbeno-gospodarske težave v izvornem okolju. Prva svetovna vojna je povzročila dodaten zastoj izseljenskega odliva in vrnitev mnogih izseljencev, kar je povzročilo hudo brezposelnost v Videmski pokrajini/Provncia di Udine in še težji položaj v nadiških dolinah, kjer razen tradicionalnega družinskega kmetijstva ni bilo možnosti za zaposlitev (Anon., 1986, str. 55-56).
V letih po prvi svetovni vojni začnemo tako beležiti trajnejšo in nasploh številčnejšo emigracijo iz nadiških dolin. Emigracija in iskanje zaposlitve dobita naravo boja za preživetje: tako se je samo leta 1920 odselilo v tujino 734 oseb iz nadiških dolin. Za razliko od predvojnega obdobja, ko so delovali pravi zasebni zbirni centri za emigrante, je v letih po prvi svetovni vojni iskanje dela postalo individualna zadeva. Pojavile so se tudi nove lokacije izseljevanja, predvsem Francija, kamor se je v letih 1918-20 izselilo več kot polovico od skupno dobrih 16.000 emigrantov iz Videmske pokrajine in tudi velik del emigrantov iz nadiških dolin. Francija je vse do 30. let 20. stoletja ostajala država, kamor se je odselilo največ migrantov iz nadiških dolin (predvsem v rudnike Lorene), vse več Benečanov je odhajalo v belgijske rudnike, med prekooceanskimi državami pa je največ izseljencev sprejela Argentina (Clavora in Ruttar, 1993, str. 109).
V selitveni pojav tega obdobja so se izraziteje vmešala politična dogajanja. Tu je treba na prvem mestu omeniti fašistični režim, ki je emigracijo povzdignil z osebne na raven nacionalne zadeve. Prva leta je poskušal fašistični režim urediti položaj emigrantov tako, da je uvedel zbirne centre, organiziral pripravljalne tečaje, določil osebje, ki je pomagalo emigrantom itd. Ob začetku velike ekonomske krize leta 1929 je fašizem spremenil svoj odnos do izseljevanja; močno je omejil izdajo potnih listin in začel s prepričevalno kampanjo za vrnitev italijanskih izseljencev (Clavora, 2000, str. 401).
Posledice tovrstnih ukrepov državne politike so se kazale tudi v nastanku novih tipov emigracije, ki so potekali skoraj izključno znotraj državnega ozemlja (Trevis, 1976). Javna dela (večinoma melioracije zemlje v Littoriji (Latina)), ki jih je izvajala vlada, so zvabile tudi mnoge družine iz nadiških dolin (Anon., 1986, str. 57). V večini teh primerov je najverjetneje šlo za trajno emigracijo, saj je se kljub zelo težkim delovnim razmeram in življenjskim pogojem na bonificiranih poljih, le manjši del družin vrnil domov.
Novost medvojnega obdobja je v Furlaniji in prav tako v nadiških dolinah bil porast izseljevanja deklet, ki so se kot služkinje (»dikle«) zaposlovale pri premožnejših družinah v italijanskih mestnih središčih (Kalc in Kodrič, 1992, str. 206).
Nova dogajanja v zunanji politiki Italije so odprla nove možnosti za izseljevanje. Imperialistična politika režima je z osvojitvijo Etiopije tako v letu 1936 omogočila 13.217 osebam (med njimi so bili tudi prebivalci nadiških dolin) preselitev v vzhodno Afriko, kjer so večinoma našli sodelovali pri gradnji cest. Leto kasneje, ko se je Italija zbliža z nacistično Nemčijo, so se pokazale nove možnosti za izseljevanje. To so bila leta novačenja predvsem delavcev v rastoči industriji orožja, zidarjev, poljedelcev in ni nepomemben podatek, da so tudi ženske v Nemčiji verjetno prvič nekoliko številčneje dobile plačano delo izven poklica gospodinjskih pomočnic (Clavora, 2000, str. 401).
Toda vse do prvih let po drugi svetovni vojni proces izseljevanja ni bistveno zmanjšal števila prebivalstva v Nadiški Beneški Sloveniji - to se je med letom 1921 in 1951 zmanjšalo s 17.640 na 16.195 oseb, torej na 91,8% začetne vrednosti - in je imel nedvomno manjši vpliv na demografski razvoj kot v letih po drugi svetovni vojni (glej tabela 9). Že v medvojnem obdobju pa je imelo izseljevanje velik, povečini negativen vpliv na gospodarski, družbeni, psiho-socialni itd. razvoj in na poteze Beneške Slovenije ter njenega prebivalstva. Ta razvoj in poteze so se v letih ter desetletjih po drugi svetovni vojni le še stopnjevale.
|