RENATA, ARBEČ

Renato (r. 1928) sem na njenem domu v vasi Arbeč/Erbezzo, v občini Podbonesec/Pulfero, obiskal trikrat.
Njena pripoved se začne z očetovim odhodom v Belgijo leta 1930. Leto oziroma dve leti kasneje je za očetom odšla tudi Renatina mama z enim od petih otrok. Kmalu za odhodom Renatine mame se je iz Belgije v Arbeč vrnil oče po tri od preostalih štirih otrok. Renata (najmlajša med petimi otroki) je v Belgijo kot zadnja odšla leta 1933, stara pet let. V tem času je živela pri stari mami, v Belgijo pa jo je odpeljal v Belgiji živeči »sovaščan«, ki je v Arbeč prišel na obisk k domačim.
            Nekaj let kasneje, točneje leta 1941, se je Renatina družina vrnila iz Belgije v »domačo« vas:

… Zak tata je teu, da pridemo domu mi druzg dal [od] 41. Nas niso lepo gledal an je bla tešera [izkaznica za hrano]. An te tle [misli na del svoje družine] nas je poslu domu tata, a zastopš?

Toda vsa Renatina družina le ni prišla ob začetku druge svetovne vojne domov. Renatin oče in starejši brat sta iz Belgije odšla na delo v nacistično Nemčijo. Oče je tu delal do leta 1943, od koder se je nato vrnil v Arbeč, brat pa, kot se spominja Renata, je v Nemčiji ostal do leta 1945 in nato odšel nazaj v Belgijo. 
Tudi Eva se je leta 1947 vrnila v Belgijo, točneje v provinco Liegi, kjer je že prej bivala skupaj s starši. Kot poudarja, je v Belgijo vstopila z delovno pogodbo in urejenimi dokumenti:

… samo, da sem šla z kontratom [pogodba] an da sem mela delo, da nisem pršla, ku tle kr pridejo klandeštini [it. clandestino - prebežnik, ilegalni migrant]. Si moru met unu …
[Ušafano [najden] delo?]
Ja, sem mela ušafano delo. Ja, sem šla na glih, so me peljal gor na delo na glih, ja. Je pršu nekšen brat od mojga kunjada [svak] an ne vem, kdo je še bil, so me peljal gor na delo. Sem bla tu blizo štaciona [železniška postaja], tu kr sem mela za iti. So bli pršli po žene, a zastopš, ma niso ble pršle z tistem trenom [vlak], sem bla sama jez. One so ble pršle z drugim konvojem.

Delo ji je našla sestrina znanka - Belgijka, ki jo je Renatina sestra spoznala, še preden se je večji del družine vrnil v Arbeč. Ta sestrina znanka je Renati prav tako poslala delovno pogodbo v Italijo. S to pogodbo, kot pravi Renata, je v Belgiji lahko delala le gospodinjska dela. Njen odhod je moral »legitimirati« tudi oče, ki kot poudarja Renata, nikakor ni nasprotoval njeni odločitvi:

Tata je moru firmat [podpisati], da pojdem če [tja], zakr jaz nisem mela ku 19 let, ten [tisti] čas. Je bla madžoranca [polnoletnost] 21 let.

Sprva je delala kot hišna pomočnica pri sodniku, kjer je tudi bivala. (Pri tem sodniku sta delala tudi Renatina sestra in brat pred izselitvijo družine iz Belgije.) Tudi po poroki leta 1948 sta z možem še nekaj časa bivala v sodnikovi hiši, kjer sta imela, kot pravi Renata, tudi zastonj hrano; mož je moral v zameno opraviti le kakšna manjša opravila.  Po dveh letih je Renata odšla opravljat gospodinjska dela k notarju, kjer je nato delala 16 let. Z možem sta do leta 1961 živela pri notarjevi tašči. Le od leta 1961 pa do leta 1967 sta z možem vzela v najem stanovanje oziroma nadstropje v hiši, ki sta si jo delila z družino, ki se je v Belgijo priselila iz Arbeču sosednje vasi:

No, no, so bli brki [dobri]. Sem mela brke gospodarje se nimam kej elementat [pritoževati se], kr ni treba.

Ob poroki je bila moževa priča sodnikova žena - Belgijka. (Z možem (sovaščanom, priseljenim v Belgijo leta 1946) sta se poročila v Belgiji. Renatin oče je moral s podpisom na občini v Italiji potrditi poroko, kajti Renata še ni bila stara 21 let oziroma še ni bila polnoletna.)
O Belgijcih, ki jih pogosto vpleta v ta del pripovedi, ima zelo dobro mnenje:

[Kr sem se pogovarju z drugimi, so rekli, da so bli Beldžani, ku no malo superiori?]
No [ne], no, no, no, no. Jaz, ne. Za nam ne. Za nas ne.
[Ste se zmerom dobro ušafala [(z)najti se]?]
Nimer [vedno], nimer, nimer. Jaz nimam nč, ne, še pou besede kontra [proti] Beldžo. Ne, še pou besede, veš. Jaz, me drug, nisem meu mai [nikoli] nobenih štorij [zgodba] tem u Beldži. Nisem šla mai tah karabinjerjem [miličniki] za tiste. Me niso mai onegal.

V svoji pripovedi in v odgovorih na moja vprašanja o Belgiji in Belgijcih ne navaja nikakršnega konfliktnega oziroma motečega razlikovanja, nobenih spornih pozicij šibkejšega ali močnejšega:

Tko, da ni blo mai [nikoli], da bi vas tratal [vesti se do nekoga, obravanavati] slabo Beldžani, da bi rekli kej …?]
Mai [nikoli], mai, mai, mai.
[No, ma kr so pravli, kr sem se pogovarju, da…?]
Ja, ja, vem, vem. So govoril sales macaroni [umazani makaroni, pisano v francoščini], da so govoril sales macaroni, sales macaroni. Ja, tiste so govoril. Ma mene mai. Non [ne], mai jez nisem čula tiste besede. Mai, tud če ne. An sam govorila francoske, ja an tiste, sem bla pred vejsko, mi druzg.
[Aja, vi ste znali dobro francosko!?]
Ja, eko [tako] … Pero [toda] jaz nisem mela mai problemu am moj mož ne. Mai, mai, mai, mai.

Svojo naklonjenost Belgijcem in Belgiji v svoji pripovedi nakaže večkrat, tudi sama brez moje vzpodbude:

No [ne], no, no. Jaz od Belgije pou besede ne morem, ki rečt. Vse tiste, kar morem rečt, neanke [niti ne] pou besede. An jaz sem bla za kraljico. Bodouin za me je bil nr boh [ne bog], ma comunque [toda kakor koli], za me je bil zlo brdak [dober]. Je bil potle adn tle u Arbečo, kr je umru, kr je delu tam u mini [rudnik], je govoru: 'Jez an ti Renata,' ja, dol na kumunu [občina]: 'Jez an ti Renata sva za Boduina,' je djau. Je nimer [vedno] govoru tiste on. Zak an on je držu za Bodouina. Zak so nam dal delo, a zastopš, je tisto. An je en stato [država], kr te lepo ričerka [v pomenu obravnavati, spoštovati], kr te nardjo … Kr nimaš onega mai [nikoli], mai. Nč z njimi. Ja, nis mai onegan, ne, ne …

Pri tem se seveda zaveda svojega posebnega, podrejenega statusa, ki ga je bila deležna kot«tujka«, toda v tem ne vidi nič spornega:

[No, ma kajšni stranieri [tujci] so mel tud probleme?]
Ja, bem so mel, kabi [seveda], ku so mel. Zavoj ta u politiko se nis smou onegat, ne. Interesat [zanimati], ne. Neanke [niti] ne govorit tistega. At to [tam] mi druzg smo bli nimer oni, ku se de, emigrant tem u Belgiji, ne. Tiste, ta u politiko, tiste si moru pustit pr kraj. Ja, mai [nikoli] taknit, ne. Jaz an ta drug tam, moj mož, pa še manj. Ta u politiko, jez se ne intende [zastopiti se] nč an nisem mela, ki govorit …

            Renata se je vračala k domačim skoraj vsako leto, največkrat v poletnem času, ko so domači rabili pomoč pri spravilu sena. Mož je po njenem pripovedovanju prihajal redkeje, saj je bil bolj vezan na delo v Belgiji. Sprva je 11 let delal v rudniku, nato pa še 9 let razna druga dela; v veleblagovnici, na železnici itd. Denar sta z možem vsa leta varčevala v Italiji (prav tako kot njeni sestri), saj se je mož po upokojitvi želel vrniti v Arbeč. Tako sta že v času, ko sta še živela v Belgiji, kupila v okolici Arbeča kos zemlje, senožet, saj se je mož po vrnitvi nameraval ukvarjati s kmetijstvom.
Leta 1967 sta se res vrnila v nadiške doline. Možu, kot razlaga Renata, so bile štete zadnje ure in želel je umreti »doma«:

Jez sem tela ostat gor u Beldži, ma [toda] me ni meu [v pomenu pustiti]. Sem ti pravla, mi je djau, da ga morem domou prpeljat. Nismo mel otrok …

Istega leta, ko sta se z možem vrnila v Arbeč, je Renati umrl oče. Po prihodu sta z možem začela preurejati hlev v hišo. (V štirih mescih - v času ko sta preurejala hišo, sta živela ločeno; mož v bratovi ona pa v mamini hiši.) Leta 1969 je Renati umrl mož in hotela se je vrniti v Belgijo:

Ja, sem pensala [misliti] iti, ma [toda] mama me ni pustila iti. Potle, kr je umru moj mož, sem pensala nazaj iti an tekrat ne moreš zapustit sojh [svojih], zak majo potrebo tle doma. Mama je bla že bouna ten čas an potem mi je djala, da mojga brata moram jaz gledat. [Renata razlaga, da je bil vedno nekoliko »slaboten«.] (…) Potle nisem šla več. No [ne], no, nisem šla. Ne, potle sem mela mamo, potle sem tako stala, tako sem šla, kr nisem mela več okaziona [priložnost]. Potle je bil moj brat bolan an tako je šlo naprej. Sada je dve leti [odkar je umrl brat]. Mama je bla buna [bolna], sem mogla bit ato [tu], je bla buna. Je bla paralizana [paralizirana] pred, je bla tem eno leto in pu ta na postelji. (…) An potle sem ostala tle, sem ostala tle, sem hišo gledala. Fino [do] 80. sem krave redila an tiste sem mela tem u hlevi … Sem jaz delala, sem sekala travo, sem nosila travo, sem vse delala. Sem jaz mela tole hišo an sem jo na mest ložla [urediti] vse jez.

Tako je danes v Arbeču ostala sama. Brat, ki je v letih od 1950 do 1958 prav tako delal v Belgiji, je umrl pred dvema letoma. Starejši brat se po izselitvi v Belgijo v začetku 30. let ni nikdar več za daljši čas vrnil v Italijo. Obe sestri sta prav tako (ponovno) odšli v Belgijo leta 1950 in leta 1952. Ena je v Belgiji tudi ostala, druga pa se je okoli leta 1984 priselila z družino v (bližnji) Petjag.         
Prva leta je še nekajkrat šla na obisk v Belgijo, toda kot pravi, po potresu leta 1976 ne več. Iz Belgije je kmalu po njeni vrnitvi dvakrat prišla na obisk prijateljica, od takrat pa od tod prihajajo le še sestra, brat in njihovi potomci.
O vrnitvi v Belgijo (po tihem) razmišlja še danes:

[Ste puno [veliko] cajta pensala [razmišljati], da greste nazaj?]
Pensala sem nimer [vedno]. Pensam an sad [sedaj], pensam. (…) Ma [toda] sada sem stara, sada ne morem iti … Pensam iti, ma ne pojdem, zavoj [zaradi] kam mam iti gor …