LITERARNO DELO VENČESLAVA ŠPRAGERJA |
||||||||||||||
Janja Žitnik Serafin |
||||||||||||||
|
Venčeslav Šprager (roj. 1932 v Pertočah na Goričkem) je leta 1957 diplomiral iz arhitekture na Univerzi v Ljubljani. Oktobra 1962 je nameraval odpotovati na Švedsko, a se je spotoma ustavil v nemškem Braunschweigu in tam ostal kar pet let. Po prihodu je zaprosil za politični azil in že v nekaj tednih dobil nemško državljanstvo, a je ohranil tudi slovensko. Na Fakulteti za arhitekturo in urbanizem Univerze v Braunschweigu so ga zaposlili kot znanstvenega sodelavca, leto dni pa je predaval tudi na tamkajšnji Državni visoki šoli za upodabljajočo umetnost. V letih 1967–69 je delal v Hannovru in Wolfsburgu, nato sta s kolegom ustanovila zasebno projektivno podjetje v Frankfurtu in paralelno v Münchnu. Od leta 1983 do upokojitve 1997 je bil mestni arhitekt v Moosburgu pri Münchnu, zadnjih sedem let tega obdobja pa tudi predavatelj za arhitekturo okolja na Visoki strokovni šoli v Freisingu. Poleg tega zadnjih dvajset let predava umetnostno zgodovino na številnih nemških ljudskih univerzah.1 Z grafiko in slikarstvom se je seznanil v letih 1968–71 na zasebni akademiji za likovno umetnost v Wolfsburgu in v Frankfurtu. Slikati je začel z oljem, najprej v naivnem in nato v surrealističnem slogu, v letih 1980–82 pa je prešel h grafiki. Do leta 2006 je svoja dela predstavil javnosti na prek 20 samostojnih razstavah in okoli 60 skupinskih, največ v Nemčiji; po nekaj razstav je imel tudi v Avstriji, Švici, Liechtensteinu in Italiji, v Sloveniji pa v Prekmurju, Ljubljani, Ormožu, Krškem in na Primorskem, kamor je več kot deset let prihajal preživljat prosti čas in ustvarjat. Tudi zadnja leta ustvarja in razstavlja z nezmanjšanim zagonom. * Da se Venčeslav Šprager nikoli ni povsem zadovoljil z doseženim, se ustavil in udobno užival plodove preteklega dela, dokazuje tudi dejstvo, da je pri petdesetih letih objavil svoj pesniški prvenec, ki mu sledi vrsta revijalnih in knjižnih leposlovnih objav, samostojnih in večavtorskih, nemških in dvo- ali trojezičnih. Za seboj je imel namreč že celo desetletje uspešnega likovnega ustvarjanja, ko je naposled segel še po peresu. Njegova prva leposlovna besedila so nastala leta 1979, ko se je preselil v bavarski Au, kjer ima pesnik še danes svoje »zatočišče«. V Nemčiji je živel izolirano od Slovencev, obdan z nemškimi arhitekti in umetniki. Njegovo znanje slovenščine je kajpak obledelo, in ko se je nekega jutra zalotil, da ne le razmišlja, temveč že tudi sanja v nemškem jeziku, je bila njegova izbira samoumevna: pisati je začel v nemščini. Že po nekaj letih pa začel svoja besedila vsaj deloma prevajati v slovenščino, kar mu je olajšalo pot do nekaterih slovenskih literarnih revij in založb. S tem pa si je tudi njegova slovenščina v zadnjih letih bistveno opomogla. Špragerjeve prve zgodbe se godijo v deželi hmelja, kjer je njegovo sedanje bivališče – seveda so to zgodbe o tamkajšnjih ljudeh. Kmalu preide k liriki; svoje prve pesmi zbere v prvencu Spuren überall (Sledi povsod, 1982). Zbirka je mračna, pesimistična, nabita s temnim magnetizmom, ki se mu bo občutljiv bralec le stežka uprl. V njej najdemo 51 pesmi, pospremljenih z nekaj sočasno nastalimi avtorjevimi grafikami, ki v enakem slogu izvrstno ilustrirajo vsebino in vzdušje izrazito nadrealistične poezije. Pisec spremne besede piše: »V skopih, a zaokroženih obrisih je uokvirjen vtis trenutka, je z barvno gobico nakazan občutek, ki je nato postavljen v prazen prostor. Njegove pesmi v hipu poženejo bralca skozi domala grozljivo bogastvo nasprotij njegovih prividov, v katerih se vse, kar je stvarnega, osvobaja svojih naravnih povezav in se predaja brezupu.«2 Prvi verz v zbirki (uvodna pesem prophet – prerok) se glasi: »misli iz gline«. (Ko razmišljam o morebitnem viru asociacije, se spomnim na Špragerjevo neobjavljeno prekmursko črtico Lončar iz Filovcev, napisano v nemščini, v kateri avtor med drugim opisuje vznemirljivo nastajanje prekmurske domače umetnine iz mokre gline.) Pesem zaključujeta kitici: »na hrbtu / travnatega jezera / jezdi vladar / nad molkom / in prevaro. // iz oči / blaznih, / z ustnic / mrtvih / in iz srca / slepih / prerokuje / prihodnost / in razdaja / pozlačeno vero.«3 Je mogočni prerok slepeče sonce nad travnatim jezerom ravnice, ki obljublja in kliče v sanje vse tisto, kar se nam v življenju nenehno izmika? V naslednji pesmi brief (pismo) pesnik preigrava občutke časovnega kaosa, samote, potrebe po dotiku: »tako je – / kot bi mi jutri rekla / da prideš včeraj / in me tvoj pogled / od takrat / še ne bi dosegel. // je moja roka / roka drugega? / tvojega stiska rok / ni bilo čutiti. // tako je – / kot bi bil cvet / v tvojih laseh / šele prihodnje leto / posejan./« V zaključku pa za pesnika-slikarja značilna impresija: »na steni / še visi / mehak nasmeh – / uokvirjeni sitotisk / na ničemer.« Pesmi, ki se vrstijo na naslednjih straneh, slikajo vseobsegajoči hlad, strah, bolečino, brezciljnost (ikone – ikona, die fernstraße – daljna cesta, novembertag – novembrski dan) in hrepenenje po neobstoječem (geburtstagswunsch – rojstnodnevna želja):
potovati Špragerjevi verzi pripovedujejo o osamljenosti, raziskujejo vprašanje časa, izvora in minljivosti, se zdrznejo ob človeški ponarejenosti, ob izsušenih, izgubljenih čustvih, ob smrtonosni ostrini neiskrenosti (giftpfeil – strupena puščica):
ni je Tudi pesem ein gespräch (pogovor) pripoveduje o razčlovečenosti človeka. Če pesnik ne more vzpostaviti stika s človekom, ga kompenzira v toliko tesnejšem stiku z naravo:
pogovor Z izjemo pesmi hoffnung (upanje), v kateri se za trenutek zaiskri kanček optimizma, se vse pesmi Špragerjevega prvenca dušijo v absurdu realnosti, v kateri pesnik ne more najti svojega mesta: »niti / potovanje / niti / postanek / mi ne pomagata / razvozlati / prasmisla« (rätsel – uganka). Verzi nizajo podobe otopelosti in jalovega oprezanja za ostanki čustev in sanj (reise – potovanje), zaman iščejo toplino (auf der suche – v iskanju, bettler – berač), dokler je ne najdejo šele v odsotnosti vsega racionalnega (klopf 3 x – potrkaj 3 x):
potrkaj trikrat Prvencu sledijo revialne objave pesmi in kratke proze v časopisih Süddeutsche Zeitung, Münchner Merkur, Freisinger Tagblatt, Holledauer Zeitung, literarnih revijah Zwischenbereiche, mariborskih Dialogih, kanadskih Waves, pa Literatur in Bayern, Primorskih srečanjih, Slovenskem koledarju in drugod. Mimo samostojnih in večavtorskih knjižnih objav je Šprager v že v prvih dvajsetih letih literarnega ustvarjanja sodeloval s svojimi deli še v publikaciji Lexikon zur bayerischen Gegenwartsliteratur, predvsem s poezijo pa v kar šestnajstih nemških antologijah. Leta 1986 izide drugi zvezek zbirke prispevkov desetih avtorjev z naslovom Mein Leseabend, v katerem sodeluje Šprager z dvema kratkima zgodbama in sedmerico pesmi. Prva zgodba z naslovom Begegnungen (Srečanja) predstavlja svojevrsten komentar k omejenosti človeškega razuma, dogmatičnosti, samozadovoljnosti; druga, Blaue Strähnen (Modri prameni), pripoveduje o tako pogostem kontrastu med človeško zunanjostjo in osebnostjo, ki se skriva za njo. Avtor nastopa v obeh zgodbah kot pripovedovalec, opazovalec, komentator in stranski akter. Bolj kot individuumi ga zanimajo človeški tipi, ki jih skicira s skopimi, a tako zgovornimi potezami, da nekateri že preraščajo v stilizirane portrete. Ob njih pa se v grobih črtah riše tudi pisateljev avtoportret, ki šele med vrsticami dobiva jasnejšo podobo. Besedili se odlikujeta po lahkotni dikciji, duhoviti ironiji, nevsiljivem, povsem naravnem prepletanju preteklosti s sedanjostjo in izvirni, presenetljivo nekonvencionalni pisateljski tehniki, s katero avtor ustvarja mešanico pripovedi in esejistične refleksije. Med pesmimi bo v poznavalcu Špragerjeve zgodnje lirike zbudila pozornost predvsem prva pesem der fernsehturm (televizijski stolp), ki kaže na izrazit zasuk od zgoščenih ekspresionističnih podob k mnogo bolj pripovednemu slogu, epski dolžini še vedno prostega verza in zlahka razpoznavni refleksivni tematiki, ki je družbenokritično naravnana in izpostavlja vprašanje zlaganih človeških vrednot, kar je navsezadnje stalnica Špragerjevega leposlovnega snovanja. Naslednja pisateljeva publikacija, ki predstavlja njegovo drugo samostojno knjižno izdajo, je zbirka kratke proze z naslovom Der Hinweg (Stranpot). Knjižica prinaša novelo, po kateri je poimenoval zbirko, in še tri drobne utrinke lirične proze. V zadnjem, Nach dreissig Sommerzeiten (Po tridesetih poletjih), avtor v kompaktnih prispodobah povzema svoje razmišljanje o lastni eksistenci, prepojeno z mračno atmosfero in občutjem razočaranja. Drugi dve besedili, Der Sonnenstrahl (Sončni žarek) in Die Geburt einer Wasserlache (Rojstvo mlake), na prvi pogled predstavljata vsaka svojo impresijo. V resnici ne gre zgolj za neposredno ubeseditev vizualnega vtisa, temveč za njegovo »psihoanalizo«: zavzeto opazovanje drobnega nevsakdanjega prizora v naravi, pospremljeno s podrobnimi opisi in vzporednimi razmišljanji. Refleksiji odkrivata avtorjevo tesno povezanost z naravo; pisatelj jo opazuje, doživlja in vedno znova išče v njej tudi psihično dimenzijo. Vsak njen sestavni delček, živ in neživ, ima namreč v Špragerjevi prozi – tako kot v njegovi poeziji – svojo razpoznavno dušo, ki človeku omogoča polno komunikacijo z njo. Fabula naslovne novele Der Hinweg je preprosta: petdesetletni slikar Tino, ujetnik konvencionalnega življenja, prenatrpanega urnika in naveličane žene, ki se zvečer ne more umiriti brez uspavalnih tablet, si utrga čas za kratkotrajen beg na slovensko Primorje. Prve dni dopusta preživi sam v stari kamniti hišici blizu sečoveljskih solin, dokler se v koprski galeriji ne zbliža z mlado Tibetanko Argono. V naslednjih treh tednih, ki jih prebijeta skupaj, vzplamti med njima silovita ljubezen, ki že ob prvem stiku nosi v sebi kal slovesa. Usodnost njune kratke zveze je prikazana v zadnjih vrsticah zgodbe: »'Ljubezen ne pozna plime in oseke,' so peli ribiči pri čiščenju mrež. Še veš, Argona? In naprej so peli: ' Ljubezen pride kot burja; silno in nepričakovano, da bi prav tako nepričakovano izginila.'« Kratka ljubezen med Tinom in Argono, ki jo zaneti zlasti njuna duhovna bližina, pokosi Tina pod seboj kot burja prešibko drevo, ki ne more kljubovati njeni mogočni sili. Doživetje prvinskega ljubezenskega čustva predstavlja stranpot v Tinovem urejenem življenju – nekakšen usojeni »obvoz«, ki ga sicer povrne k samemu sebi, a ga hkrati povede v smrt. Njegova smrt izzveni kot odrešitev, odveza usode za zgrešeno življenje. O pripovedni tehniki novele in o tem, v kolikšni meri in na kakšen način se avtor sam pojavlja v njej in v svojih drugih tretjeosebnih pripovednih tekstih, bo govora v nadaljevanju. Leta 1995 izide drugi Špragerjev samostojni pesniški zvezek, in sicer dvojezična zbirka Na robu senc / Am Rande der Schatten. Naslovni razdelek vsebuje dvajset krajših ekspresionističnih pesmi, ki odražajo različna vzdušja, predvsem nihanje med upanjem in brezupom. Tematika, kolikor je razpoznavne, je večinoma bivanjska, nekaj je tudi ljubezenske, ena pesem (št. XII) pa predstavlja impresijo, razširjeno z enigmatično poanto. Sledijo še štiri refleksivne pesmi v prozi. Pesem Pozabil je zgoščena eksistencialna retrospektiva, druge teme so smrt (Na koncu), odtujenost urbanega sveta (Do naslednjega križišča) in neposrednost prvinskega vpliva, ki ga ima na opazovalca pristno kraško okolje (Nad dolino Dragonje): »… Tukaj pod trto / stoji marmorna klop dva kozarca / z rdečim vinom dva tujca objeta / se tikata v tej mladi noči / postala sta prijatelja / življenje in smrt.« V drugi polovici devetdesetih let postaja Špragerjeva lirika, še vedno utemeljena v ekspresionističnih kontrastih in zaznamovana s fantazijskimi prividi in nadrealističnimi podobami iz sanj, vse bolj hermetična. To postane očitno v slovensko-italijansko-nemški pesniški zbirki Jezik kamna, ki jo je pesnik izdal v Sloveniji leta 2000 skupaj z ženo – soavtorico. V italijanščino je pesmi prepesnila Jolka Milič, v slovenščino pa Šprager sam, vendar ob odločilni pomoči Kajetana Koviča. Z izjemo dveh (Sledovi in Toda oni) so vse Špragerjeve pesmi v zbirki dovolj hermetične, da bomo v njih zaman iskali razpoznavno vsebino, tematiko, včasih celo občutje ali atmosfero, še manj sporočilo. V večini ostaja razpoznaven le še motiv. V zadnji pesmi Odkar Špragerjeve pesniške podobe slikajo predvsem občutek, ki se sprosti ob spoznanju, da lahko le z metafizično močjo sanj (»Odkar iz zemeljskih brazd / zaznavamo ponoči bitje zvonov«) premagamo minljivo prevlado aktualnega in zlomimo gospodovalno grožnjo smrti (»nekje v sivih gozdovih / se zasvetijo prestrašene oči / nekdo / ob hišnem zidu nevidno švigne / stokajoč včasih s kletvico v ustih«), dokler se ne znajdemo v sami biti svojega bivanja, ki je neodvisna od trivialne konkretnosti (»od takrat / ima zrak sladko kisel okus / se prilepi na nebo / požene korenine ki preraščajo besede / ohromijo misli / jih pustijo otrdeti / dokler ne poči bobnič / nam prinese odrešenje / da nič ne slišimo«). Fuge für das Nirgendwo (Fuga za Nikjer) je prvi Špragerjev roman.4 Pisatelj se tokrat posveča vprašanju ksenofobije, njenih korenin in posledic. Zgodba pripoveduje o mladem Afričanu Abbi, ki se z materjo in sestro zateče v Nemčijo pred državljansko vojno v domovini. Na malo manj kot 200 straneh spremljamo junakovo mučno življenje v skrivališču, potem ko je bil ranjen v grobem napadu nacionalističnih skrajnežev. Njegova prošnja za azil je zavrnjena, za materjo in sestro se izgubi vsaka sled, njegovi maloštevilni nemški prijatelji, ki mu poskušajo pomagati v trdem boju za preživetje, pa mu zamolčijo novico o njuni nasilni smrti. Končno ga čustvene travme, osamljenost, lakota in brezizhodnost potisnejo v svet prividov, kjer izgubi sleherni stik z realnostjo. Pisatelj zaključi roman v surrealističnem duhu: Abba se spremeni v lebdeče oko, in ko ga neki umetnik najde na pokopališču, ga spravi v torbo in odnese v galerijo, kjer ga uporabi v svoji inštalaciji. »Tujčevo« trpljenje končno najde svoj edini izhod: v umetnost. V zgodbi se prepletajo realistični prizori, junakovi spomini na otroštvo in na dramatični beg iz domovine, njegova razmišljanja in prividi. Dolgi dialogi retrospektivno razkrivajo življenjske zgodbe njegovih nemških »zaveznikov«, v pripoved pa so nekoliko nepričakovano vključeni tudi obsežnejši neliterarni vrinki, debate med nastopajočimi, ki razpravljajo o strahu pred tujci, o svojih pogledih na vzgojo mladih in o vlogi umetnosti. Vedno znova se v tretji osebi (kot pisatelj Brää, ki piše zgodbo o pribežnikovi kalvariji) pojavlja tudi avtor sam s svojimi spomini in razmišljanji. Ko Abbovo oko zapusti tudi prizorišče umetnosti, pisatelj umre. Pripovedni način romana Fuga za Nikjer je nenavadna kombinacija različnih pisateljskih prijemov, vsi pa nakazujejo pot do spoznanja, da tuje biva v nas samih in da ga lahko sprejme le oni, ki je sposoben v celoti sprejeti samega sebe. * V začetku osemdesetih let je Venčeslav Šprager po daljšem času znova obiskal deželo v obrobju panonskega prostora, se odpravil na pohajkovanje po Goričkem, se »sprehodil skozi čas« na bregovih Mure, obudil spomine iz otroštva in odkrival spremembe v rojstnem Prekmurju, ki so jih prinesla leta njegove odsotnosti. Takrat so nastale njegove nemške črtice Der Topfer von Filovci (Lončar iz Filovcev), Die Feldkapelle zu Pile (Kapela pri Pilah) in Der Scherenschleifer (Brusač škarij) – zgodbe, s katerimi se javnost še ni imela priložnosti seznaniti. Vse tri pripovedujejo o nostalgičnem poskusu vrnitve v preteklost. V iskanju in odkrivanju njenih osamljenih ostankov, ki nezadržno izginjajo, nastopi avtor v prvi osebi – razen v drugi zgodbi, kjer se prestavi v tretjo osebo, da bi si zagotovil vsaj košček varne emocionalne razdalje in se na ta način laže izognil pastem sentimentalnega spomina. Vsaka od zgodb je plastičen portret osrednjega lika: starega lončarja, ciganskega godca in brusača škarij. Fabule skorajda ni, dogajanje in dialogi so minimalni – le toliko jih je, da lahko osrednji lik zaživi, se sproščeno zagiblje v svojem naravnem prostoru, razkrije svoje bistvene razsežnosti, svoj nenavadni vpliv na okolico in pripovedovalca, svojo neponovljivost. S prav takšno ekspresivnostjo kot osrednji liki je naslikano njihovo ozadje: v prvi zgodbi križišče poti sredi polj, v drugi vaški sejem v zgodnjem jutru, ko se postavljajo stojnice, v tretji zaraščene pešpoti med prostranimi njivami koruze in cvetočo deteljo. Avtor svojih likov in njihovega ozadja pravzaprav ne opisuje, temveč jih prikazuje z mukoma zadržano osebno prizadetostjo in pri tem razkriva svojo usodno duhovno povezanost z njimi. Celo v drugih Špragerjevih pripovednih delih in poeziji, ko pripoveduje o svojih sledeh v kraškem kamnu, o pisani paleti bavarskih značajev ali o bolestnem strahu pred tujci, kakršnega občutijo le oni, ki so sami sebi tujci, se v njegovem spevu oglaša samozavestna Mura, ki skriva tisoče odgovorov, če le prisluhneš njeni tišini. Sredi sečoveljskih solin se nenadoma pojavijo spodrecani temnomodri predpasniki panonskih kmetov5. Ves svet se povezuje v en sam prostor, ki nenehno teži k svojemu izhodišču ob tihi reki. Barve Špragerjevih grafik so eksplozija mladega sonca v panonskem mraku, njegove podobe so s potom prepojene brazde sveže zorane zemlje, prepredene z napol zaraščenimi potmi in posejane s skoraj nevidnimi vasicami – kot pravi sam v eni od svojih nemških črtic, »premajhnimi, da bi mogle zadržati pogled, ki je neustavljivo taval čez naselje v daljavo in se zaman poskušal umiriti, si odpočiti, ki je kar letel in letel dalje proti obzorju, da bi se onkraj njega prekucnil v neskončnost«.6 Svet, kakršen se mu je vtisnil v dušo v letih mnogo prezgodnjega zorenja. Prva od Špragerjevih neobjavljenih prekmurskih zgodb uvodoma pripoveduje o tem, kako se vsakokrat, kadar se pripovedovalec znajde sredi prekmurske ravnine na razpotju pri Filovcih, v njem prebudi otožnost, ki na prenaseljenem severu, kjer zdaj živi, skrito dremlje v njem. Spomni se nekega jesenskega večera, ki ga je pred mnogimi leti prebil na tem kraju v stanju, kakršnega je mogoče opisati samo z besedami Guatame Bude: »Bilo je področje, ki v njem ni ne zemlje ne vode, ne ognja ne zraka, niti neskončnega območja prostora ali zavesti, ne tega sveta ne onega, ne sonca ne meseca. Območje, ki ne pomeni niti prihajanje niti odhajanje, niti smrt niti rojstvo, brez temelja, napredka, opore… Kraj, ki je lahko odrešitev in padec hkrati.« Pripovedovalec se vedno znova vrača v ta kraj, sproščeno pokramlja z dobro poznanimi razmajanimi deskami na lesenem mostu pred vasjo, da bi slednjič znova obiskal slepega lončarja, edinega predstavnika te domače obrti, ki je še ostal dejaven v vasi, kjer je bila nekoč v vsaki ilovnati hišici s slamnato streho lončarska delavnica. Starec, ki spominja na Coellov portret v Pradu, ga prepozna po glasu, umirjeno dokonča lončeno posodo in ga povabi v kuhinjo na prigrizek. Mimogrede reče: »Pozimi je umrl še zadnji tvojega rodu. /…/ Hiša je prazna. Boš šel kaj mimo?« »Tuja hiša mi je ljubša.« »Saj vem. Pa vendar, hiša ni človek. Bolj poštena je. Stara bajta se te bo razveselila. Se ti ne zdi?« »Morda.« Enako neposredna, zgoščena, nabita s pomenom in samoumevnim medsebojnim razumevanjem brez kakršnihkoli vsakdanjih ovir je komunikacija pripovedovalca oziroma njegovega literarnega »namestnika« z junakoma drugih dveh zgodb, s tihim brusačem in usodnim Ciganom, čigar gosli s svojim spevom, polnim strasti in obupa, uročijo duše poslušalcev in vedno znova katerega od njih povedejo čez rob bolečine v odrešilno prostovoljno smrt. Ob branju imamo vtis, kot bi pripovedovalec in njegovi trije junaki prihajali iz istega tujega sveta, ki neviden obstaja znotraj tukajšnje realnosti, in se sporazumevali med seboj v svojem nemem jeziku. Pomen njihove komunikacije – pri starem Romu je ne prekine niti njegova nasilna smrt – pa je seveda mogoče prej čutiti kot razumeti. Svet, iz katerega izhajajo, je svet prvinske duhovne povezanosti med ljudmi, kakršna v moderni stvarnosti ne more več obstajati. Celotno dogajanje pa se vendarle vrši v mejah realnega, in četudi se zdi, kot bi v zgodbah nastopali duhovi, ni ne v dogajanju ne v junakih ničesar mističnega – le izrazita naravna senzibilnost in subtilnost, ki v sodobnem svetu tako boleče izginjata. Druge Špragerjeve neobjavljene črtice (tiste, ki jih je avtor prevedel v materinščino) se godijo na slovenski obali. Avtor jih je naslovil Ribič, Beg in Poldne. V prvi se stari izmučeni ribič – v svojem prividu – znajde v vrvežu sredi Rimljanov, ki postopajo po ribjem trgu v davnem antičnem mestu. Ribič drži v roki mrtvega morskega psa in besno kriči v meščane in mimoidočo skupino legionarjev. Slednje obtožuje, da med kratkočasenjem z ribiškimi tekmami brez pomislekov množično morijo ribe, jih mečejo nazaj v morje in se ne menijo za to, da ne bodo nikoli več oživele. Eden od oboroženih legionarjev ga kruto utiša z mečem in tu se privid konča. Starec podleže srčni kapi in se mrtev zgrudi na tlak piranskega pomola. Beg je odkritosrčna literarna upodobitev občutka mučne ujetosti, stiske, kakršno občuti mož, ko – vsaj v njegovih očeh in dotiku – ugasne plamen erotične privlačnosti v dolgih letih zakona spremenjenega ženinega obraza in telesa. Prizor pripoveduje o večno tragičnem in mnogokrat usodnem razločku med zavorami, ki delujejo v moškem doživljanju erotike, in tistimi, ki pogosteje vplivajo na odzivanje ženske. Črtica Poldne pa s hudomušnim posmehom slika zgovorni prizor na koprski obali. Prepoten par sprehajalcev sedi na klopi v senci oljke. Zajetna žena v neokusnem mladostnem poletnem oblačilu lovi sapo in se pritožuje nad vročino, mož s prav tako preobilnim trebuhom pa skozi daljnogled pohotno opazuje privlačno dekle, ki na stolu pred restavracijo prek zaliva nastavlja svoje ljubko telo sončnim žarkom. Prizor razkriva podobo in ozadje ukradene bežne erotične kompenzacije, ki v naslikanem kontekstu deluje samoumevno in hkrati poudarjeno odbijajoče. Špragerjeva ekspresivna tehnika prikazovanja, ki se kaže v naturalističnem slikanju izbranih detajlov, osvobojenih vsega nerelevantnega in prestavljenih v prazen prostor, posrka bralca v jedro trenutka, ozračja, občutka. To, kar sledi vsaki zgodbi, ko jo preberemo do konca, je občutek odpora do lastne nemoči spričo večnih ugank človeške narave, ki je ni mogoče nadzirati in obvladati. Človeška narava je v Špragerjevi prozi izrazito konfliktna, neusmiljena in obenem usmiljenja vredna. * Tudi za Špragerjeve novejše pesmi, ki jih je zbral v dvojezični zbirki Augenblicke / Trenutki, so značilni podobni literarni postopki. Kajetan Kovič je o njih zapisal: »Lahko bi jih imeli za primer, kako odsotnost vsega odvečnega stopnjuje sporočilnost, pa tudi čustvenost in eleganco povedanega.«7 Špragerjeve pesmi postajajo krajše kot kdajkoli, ob tem pa stopajo iz nekdanje hermetičnosti v neposredni doseg bralčeve refleksivne in predvsem emocionalne zaznave. Sporočilnost odsotnih besed je najslikoviteje predstavljena v zadnji pesmi zbirke:
list papirja Tematika, atmosfera in občutje postajajo z zgoščeno, do skrajnega roba poenostavljeno metaforiko docela razpoznavni. V večini pesmi so v nežnih, lahkotnih prispodobah naslikana ljubezenska občutja. Nekoliko več prostora zahtevajo refleksivne teme; v zbirki je namreč tudi nekaj družbeno angažirane lirike, npr. o kosovski vojni v doživljanju tamkajšnjega otroka ali pa o zastrašujoči frekvenci smrti (samomora?) na tem planetu. Nekaj pesmi je refleksivno-izpovednih in govorijo o čustvih, ki še pravočasno »zbežijo na jug« in v svoji stari domovini »zaprosijo za azil«, o neskončnem izmenjavanju ljubezni in osamljenosti, tudi o smrtonosnem učinku besede: »spotoma zalepi / neka beseda / pogovor // ugasne pogledu / svetlobo // zbriše naše ime iz / knjige naslovov // spotoma / tam kjer posmeh / . Močno družbeno zavest o kompleksni povezanosti med individualno usodo in usodo družbe pa odraža pesem o času, ki v zaključku ugotavlja, da je nesmiselno iskati svoj čas, saj čas pripada vsem. * Špragerjeva lirika prehaja od temačne nadrealistične poezije obupa, ki se gnete v težkih, zgoščenih prispodobah in prividih (Spuren überall, 1982), prek obsežnejše družbenokritične alegorije (pesem fernseeturm iz antologije Mein Leseabend 2, 1986), skrivnostne metaforike v refleksivnih pesmih (Am Rande der Schatten, 1995), do izrazito mnogopomenske hermetične poezije (Jezik kamna, 2000) in slednjič do lahkotnih, skoraj breztežnih prispodob, zajetih v posamezni besedi/verzu njegove novejše poezije občutka v zadnji dvojezični zbirki. Špragerjeve pesmi in zgodbe so izrazito senzualne. Med vsemi čutili, ki usmerjajo njihov potek, zavzema oko osrednje mesto. Vid je namreč za Špragerja tisti čut, ki mu lahko na najneposrednejši način odpira tudi nove literarne vsebine. Tako zavzema velik del njegove poezije in proze prav snov, ki se poraja iz vizualnih vtisov. Vsak prizor iz narave, ki pritegne pisateljevo pozornost, deluje kot uokvirjena umetniška slika, ki kliče po opazovanju, raziskovanju, komentiranju in ubeseditvi umetniškega doživljaja (najizrazitejši primer je prozni tekst Der Sonnenstrahl). Značilna opažanja avtorja, ki vidi predmete z očmi slikarja in arhitekta, se v naslovni noveli njegove prve samostojne zbirke kratke proze Der Hinweg (1994) zrcalijo v podrobnih opisih skoraj zapuščene slovenske vasi, razpadajoče domačije, igre senc na cerkvenem stolpu, spreminjajočih se barv v drevesnih krošnjah in divjem rastju med razvalinami. Pogled skozi okno je spet enak doživetju opazovalca, ki gleda umetniško sliko. Vendar je vsak opis vizualnega vtisa predmeta hkrati tudi pripoved in izpoved opazovalca. Vsak zid, vsaka arhitekturna linija pripoveduje svojo zgodbo, sleherna ploskev ali barvni odtenek na sliki, ujeti v okenski okvir, vsebuje vznemirljivo življenjsko izkušnjo, posreduje dragoceno spoznanje, sprošča neponovljiva občutja. In tako kot nešteto drobnih zgodb, nakazanih v živi podobi, ki jo slika pogled skozi okno na uvodnih straneh novele, je simbolično uokvirjena tudi celotna fabula novele – kot se začenja s pogledom skozi hišno okno, se tudi zaključuje s podobo, ki jo odkriva pogled skozi vetrobransko steklo avtomobila. Z vidika ekspresivnosti je Šprager enako močan v poeziji, romanu, noveli in črtici kot tudi v najdrobnejših utrinkih lirične proze. Najpomembnejše pri njegovih literarnih delih pa je razmerje med njihovo impresionistično, izrazno in spoznavno funkcijo. Čeprav je nenehno prisotna, njegova tehnika prikazovanja – slikanja podob in vtisov – v Špragerjevih delih nima primarne vloge, temveč je najpogosteje podrejena drugima dvema komponentama njegovega leposlovja, izrazni in spoznavni. Estetski učinek dosega Šprager z usklajenostjo med nekonvencionalno vsebino, pretanjenim obvladovanjem svoje silovite emocionalne prizadetosti in inovativno pripovedno oziroma pesniško tehniko. Njegove verze, dialoge in notranje monologe protagonistov spet in spet prekinja tok spremljajočih čutnih percepcij in odzivov, vzporednih občutij, miselnih in čustvenih zasukov ter posledičnih nihanj nestabilne atmosfere. V večini pripovednih del se avtor pojavlja v prvi (ali tretji) osebi kot opazovalec-pripovedovalec, ki se pogosto vključuje v dogajanje, a le v stranskih vlogah. A tudi o tistih zgodbah, v katerih sam ne nastopa, pisatelj priznava, da so v veliki meri avtobiografske. Bolj kot se s konkretnimi dogodki iz njegovega življenja ujema zunanje dogajanje v teh zgodbah, se v notranjem razvoju njegovih protagonistov odraža avtorjevo lastno intimno doživljanje realnosti. Njegova literatura nastaja iz čustvenega in razumskega doživljanja fiktivnih situacij, ki imajo določene paralele v njegovi lastni izkušnji. Odziv protagonista na izmišljeno situacijo je lahko tem prepričljivejši, če je porojen iz pisateljeve asociacije na svojo izkušnjo. Tudi empatija je pristnejša, kadar nastaja v mejah podoživljanja lastnih občutij. Z drugimi besedami – občutkov nekoga drugega, ki jih sproži določen splet okoliščin, najbrž ni mogoče zaznati, če jih ne poznamo iz lastne izkušnje, četudi so bile zunanje okoliščine te izkušnje povsem drugačne. Avtor, ki različne dogodke in razmerja v svojem življenju doživlja s silovitim čutnim, emocionalnim in miselnim odzivanjem, lahko prav tako neposredno, intenzivno in kompleksno doživlja tudi svojo fikcijo. In če v zasebnem življenju iz kakršnegakoli razloga v zunanjem odzivanju najraje zadržuje odsev svojega notranjega doživljanja, saj o svojih občutkih pravzaprav zelo nerad govori, mu njegovo umetniško ustvarjanje takih ovir ne postavlja. Tujo snov lahko torej avtor uspešno uporabi predvsem tako, da v njo prezrcali pomemben del samega sebe. Pisatelju, ki tudi sam živi izrazito dinamično življenje, pa lahko njegova zasebna izkušnja predstavlja neposreden in tako rekoč neusahljiv vir literarne snovi. Od tod pa do vloge izkušenega opazovalca je le še kratek korak. V tujih usodah in duševnih stanjih ga bodo zanimale zlasti tiste prvine, ki so – vede ali nevede – tudi pri njem samem v ospredju njegove pozornosti, njegovega samoopazovanja in avtorefleksije. Oznaka avtobiografska pripoved zveni v takšni povezavi morda neustrezno, vendar je vsaka osebno angažirana pripoved dejansko avtobiografska vsaj v tem smislu, da projicira avtorjeve lastne duševne odzive na realne situacije v njegovem življenju. Špragerjevo likovno in literarno delo sta zaznamovani s pojmom usoda. V njima se zrcalita tako njegova lastna usoda kot nenavadne usode mnogih, ki so vstopali in izstopali skozi njegovo življenje. Na vprašanje, katera literarna snov ga najbolj zanima, tudi sam odgovarja: »človeška usoda«. Za Špragerja pisatelja pa je človek bolj objekt kot subjekt svoje usode, čeprav tudi kot objekt ni pasiven. Nanjo se namreč odziva dejavno, vendar ne tako, da bi jo poskušal preusmerjati, temveč tako, da jo aktivno sprejema, da sprejema samega sebe in da se zavestno in dosledno odziva v skladu s svojo osebnostjo, ki jo je oblikovala njegova usoda. Zato njegov protagonist tudi tedaj, ko ga njegova lastna izbira povede v smrt (Der Hinweg, Ribič, Die Feldkapelle zu Pile), ni žrtev usode, saj se nikoli ni bojeval proti njej, temveč prav v njenem imenu. Vsaka njegova izbira je njegova zmaga in hkrati zmaga njegove usode. Edina prava, nemočna žrtev usode je osovraženi ilegalni pribežnik Abba v romanu Fuga za Nikjer. A tam, kjer je Špragerjev večno neprilagojeni protagonist spet in spet poraženi upornik ali nenehni iskalec brez obstanka, sta njegova premoč in zmaga v tem, da kljub pritiskom okolja, ki pod krinko deklarirane svobodomiselnosti in poudarjenega individualizma v resnici še vedno boleha za pretirano konvencionalnostjo, duhovno zavrtostjo in agresivnimi fobijami, zavrne vsiljevani univerzalni vzorec in (čeprav morda za ceno lastnega življenja) v celoti in dokončno sprejme svojo drugačnost.
Viri in literatura
Kovič, Kajetan. Komentar na ovitku pesniške zbirke Venčeslava Špragerja Augenblicke / Trenutki, Gradec: Pavlova hiša, 2006. |
|