Luiso (r. 1936) sem na domu v vasi Hlodič/Clodig, v občini Garmak/Grimacco obiskal dvakrat. Pogovor sem na magnetofonskem traku zabeležil ob drugem obisku.
Hišo, kjer biva danes in kamor se je priselila iz sosednje vasi stara 6 let, je oče kupil ob vrnitvi iz Afrike, kjer je v času druge svetovne vojne služboval kot vojak prostovoljec. Kot razlaga Luisa, je hišo kupil prav z denarjem, prisluženim v emigraciji, saj je na očetovem in maminem domu bilo več otrok in tako ni bilo dovolj »prostora« za njeno družino oziroma družino njenih staršev. Luisin oče je že z 18 leti, leta 1923, odšel v Belgijo, kjer je delal v rudniku do leta 1926 ali do leta 1927. Kmalu za tem je odpotoval v Francijo, kjer je delal do leta 1932, nato je prišel domov in se oženil. Kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1946, je ponovno odšel v Belgijo, v isto mesto in rudnik, kamor je odšel na začetku svoje migrantske poti z 18 leti. Očetov odhod v Belgijo, kot bomo videli kasneje, je bil vzrok (ali vsaj eden izmed vzrokov) za Luisino izselitev v to državo leta 1956.
Pred tem je Luisa še dve leti, od leta 1954 pa do leta 1956, v Milanu bila pri družini za »diklo« (gospodinjska pomočnica). Delo ji je našla prijateljica, ki je v Milanu začela služit kot gospodinjska pomočnica že nekaj let pred tem:
Ni blo problem dela dobit, ma [toda] problem je blo znat delat.
[Zekej?]
Zak se je morlo delat puno, puno [veliko]. An malo fraj [prosto] … Samo u nedeljo tri ure popudan.
Pri družini, kjer je čistila, pospravljala, prala, likala, kuhala in nakupovala, kot razlaga Luisa, ji ni bilo slabo. Čeprav je veliko delala in to na črno kot takrat večina njenih sovrstnic, odnosa (do) delodajalcev ne opisuje kot kakor koli problematičnega:
Nas niso slabo tratal [obravnavati], zadost dobro. Bem [no], jaz sem bla srečna, zak sem bla ta pr en družin an so tud oni delal, so mel eno gostilno an žena an mož so bli tu u gostilni an jaz sem bla gor na vrh u apartamentu [stanovanje], kamor so pršli južnat an spat, insoma [skratka]. An sam bla zadost, zadost dobro tratana, lepo. Adne so ble, ja, veramente [resnično] slabe [slabo obravnavane].
Kakor pravi, je imela zelo malo stikov z Milančani in še manj z znankami iz Beneške Slovenije, saj je živela na obrobju mesta in je porabila veliko časa, če je hotela priti v mesto. Imela pa je tudi zelo malo prostega časa, tako je v dveh letih prišla domov le enkrat:
Ja, je blo zelo težko za prit, niso radi dal za prit [domov].
Plačilo, kot pravi, ni bilo tako slabo in denar je hranila izključno zase. Starši po njeni razlagi niso imeli težav z denarjem, saj ga je oče iz Belgije vestno pošiljal domov. Tudi izselitev je po besedah Luise bila izključno njena osebna odločitev:
Saj sem morla [izseliti se], ku ni blo nč tle doma. … Ja, tle sem bla delala, sem bla delala kmetijo, sem bla pomagala tle doma, ma potle [toda potem] plače jo ni blo. Če sem bla mela potrebo en par čevlju al eno obleko an kam sem bla šla po sude [denar], jih ni blo.
Toda, kot nam govori Luisina pripoved, njene izselitve ne smemo razumeti kot željo po pustolovščini, nečem novem ali drugačnem:
Ja, bem [no], je blo lepše [delati] na hišah ku na kmetiji. Tiste sigurno, de [da]. Ma [toda] narbuljš je blo, če je blo tle doma. De je blo kajšna služba, ku sada ku so fabrike [tovarne], kr se more iti zgoda an prit zvečer domu. Ma tem čas ni blo tiste možnosti. Al se je morlo iti tle le služit an prid ankrat na leto. Še tle u Čedadu, če sem bla, nisem mogla iti prit domou. Je blo zlo težko.
Prav tako kot Luisa je odšla za gospodinjsko pomočnico leta 1951 ali leta 1952 v Anglijo njena starejša (in edina) sestra, od koder se je vrnila leta 1955, se nato poročila in tako za vedno končala svojo izseljensko pot. Leta 1955 sta odšla za možem v Belgijo Luisina mama in tri leta mlajši (ter edini) brat, ki je takrat končal poklicno šolo; Luisina mama je namreč počakala, da je sin (Lusin brat) končal šolanje v Italiji, šele nato je odšla za možem v Belgijo.
Tudi Luisa je leta 1956 odšla iz Milana za straši oziroma za družino v Belgijo, v občino Tamines. V Belgijo je prišla, ne da bi si prej našla delo, kakor sama pravi, »kot turist«. Po prihodu ji je našel delo oče v enem izmed večjih skupnih bivališč za priseljence, zaposlene v rudniku (»kantina«). Tu je kuhala, pospravljala, čistila in stregla približno leto in pol. Leta 1957 se je poročila, se odselila iz stanovanja staršev in šla živet skupaj z možem, rudarjem, prav tako emigrantom iz Italije, priseljenim iz okolice Benetk. Po letu in pol dela v tem bivališču za rudarje priseljence je prevzela poslovanje manjšega bivališča z okoli 20 nastanjenimi rudarji, ki ga je upravljala približno dve leti:
Potem sem čakala nazaj majhnega [otroka] an potle [potem] sem nazaj začela delat tako, po hišah hodit čedit, peglat, prat, tele reči. An potle dal [od] 64. sem vzela distributor di benzina [bencinska črpalka].
Preden je leta 1964 prevzela vodenje bencinske črpalke, je delala kot gospodinjska pomočnica pri različnih družinah. Bencinska črpalka je ostala brez poslovodje in Luisa se je prijavila na razpis:
… So vprašal informazione al uficcio emigranti, forestieri [za podatki na uradu za emigrante, tujce]. An informazioni erano buone [podatki so bili dobri] an so mi dal subito [hitro, takoj].
[A ker niste mela [v Belgiji] nobenih problemov?]
Nobenih problemov ne z ledžem [zakon] ne z nobeno rečjo an so mi subito dal… An so me malo intervistal [intervjuvali], tako, al znam govorit francoske, al … Sem se onegala [misli govoriti] zadost dobro po francosko an so mi dal subit.
Na bencinski črpalki je delala sama, le občasno ji je pomagal mož, ki je delal v rudniku od svojega prihoda v Belgijo leta 1952. Po prevzemu bencinske črpalke si je Luisina družina kmalu kupila hišo in si, kot pravi Luisa, ekonomsko opomogla. Dvig na ekonomski lestvici, kot poudarja, je pomenil tudi dvig na družbeni lestvici in nasploh prijaznejši odnos Belgijcev do Luise:
Potle [potem], kr sem vzela distributore od benzina [bencinsko črpalko], pač, sem mela zadost an Beldži, eno malo prijateljev Beldžanov. Ja, zak sem bla alumentala di classe [se dvigniti v razredu]. Ero classe media [Sem bila srednji razred], nisem bla več classe bassa [nižji razred]. Alora [torej], so bli eno malo bolj sprejetni [so Belgijci postali bolj odprti, so jo bolje sprejeli].
Luisa v svoji pripovedi večkrat omeni superioren in izključevalen odnos Belgijcev do tujcev:
So nas klical sales macaroni, sales macaroni [pisano v francoščini, izgovori se sal macaroni [umazani makaroni]], sporchi macaroni. Sal je sporko [umazan].
[Kje se je to najbolj čulo [čutiti], da so vas tako tratal superiore? [obravnavati superiorno]]
… Tu u saki okasion [priložnost], kr je blo. Če je blo kajšna reč, per esempio [na primer], ki vem jaz, adn, da je ukradu, da je ubu, da je naredu, ki slabega, je bil saldo [obtožen] sal makaroni. Pred ku se je vedelo, kdo je, so bli sales makaroni. An potle, če je pršlo vn, da so bli Beldžani, bem [torej], vse se je potolažlo, tako. Pero la prima reazione era macaroni [Toda prva reakcija je bila makaroni]. Da so nardil makaroni vse tele reči. An naj se je blo tam pr medihi [zdravnik], naj se je blo …, so te gledal, ku da si …
[Sporko [umazan]?]
Ja, eko [tako].
[Se je čulo [slišati] slabo govorit [o Italjanih in na splošno tujcih] recimo tud u restaurantih?]
Vse rodi, vse rodi [povsod]. Ristoranti, veramente [resnično], ja, bem [torej], kafe, si [ja], bar, gostilne tako, ma [toda] ... ristoranti ne vem, zak nisem šla. Nisem mogla iti. Je blo puno [veliko] italjanskih, kajšenkrat če smo šli, smo šli ta u italjanske … Ja, bem, ta u bar se je šlo, ma nismo bli masa [preveč] lepo sprejeti.
[Ma kje se je najbolj čulo [čutiti], recimo?]
Ma, vse rodi [povsod], je la verita [resnica]. Ne vem, kje rečt bolj al manj … Ta po bareh bulj, zak popijejo kajšen glaž an majo ljudi korajžo ti rejčt. Kr študirajo, ma jez per esempio [na primer] ta po bareh sem šla malo, non posso dire [ne morem reči]. Ma nelle sale di aspetto di medico [Toda v čakalnicah pri zdravniku] je blo proprio [prav], so te … držal nazaj. Ta po botigah [trgovine] so ti šli naprej pred tabo, alla cassa per esempio [na blagajni na primer] so te pogledal, so ti djal subito [takoj]: 'Cosa vuoi, sales macaroni [Kaj želiš umazan makaron]?' An ta u trenu [vlak], so bli mladiči, so vidli enega starega, mu niso dal prestora [sedež], če je bil stranier [tujec]. An tisto je bla pa prou cattiva educazione [slaba vzgoja]. Ma to niso kauzal [povzročiti, biti odgovoren] ta mlad, so kauzal ta stari. Zak ta mlad ne more delat sam, če ni naučen že.
Luisa v svoji pripoved kaže na izključevanje tudi pri iskanju stanovanja:
Ja, tiste je blo pa teško. Tiste pa je blo teško. Zak kr je bil giornal [časopis], kr je pršu vn, kr je blo casa da affitare, stranieri astenersi, étrangèrs sustenir [pisano v francosčini], [hiša za najet, ne za tujce] je blo pisano. Pero [toda] jaz nisem mela telih težav, zak sem šla prašat, sem povedala, da sem straniera [tujka], pero sem povedala, od kod sem, an so mi dal. Je blo bolj težko za [priseljence] iz dolenje Italije.
Toda kot kaže nadaljevanje Luisine pripovedi o razlikovanju, izključevanju itd., ne obstaja le ena dominantna realnost. Izključevanje obstaja na različnih nivojih in deluje v različnih smereh:
Ja, ja, ja, ja je blo puno stranieru [veliko tujci], puno. Potle [potem] so začel prit ti Turki, Greki [Grki] … Kr smo že mi ta drug bli gor so začel hodit ato [tja]. Potle kr je ratalo tisto gor u Marcinelle, Italia ha rotto i contrati [Italija je prekinila pogodbe o pošiljanju rudarjev v Belgijo]. Ni več pošiljala gor delavcev con i contrati [spogodbami]. An potle so mel kontrate pa con i Turchi, con i Grechi, con Algerini, con gente di qui, insomma; nord Africani, insomma [pogodbe z Turki, z Grki, z Alžirci, z ljudmi od tukaj, skratka; severno afričani, skratka.]. Pero [toda] niso bli ku mi druzg. Tisti so bli eno malo anche come caratere [tudi karakterno] bolj difičil [težki] ku mi druzg. So se tukli [tepsti se], so se … Je blo drugač, je blo druge sorte …
Kot sem že poudaril, je Luisi dvig na ekonomski lestvici omogočil bolj »enakovredne« odnose z Belgijci. Dvig na ekonomski lestvici pa je bil pogojen tudi ali predvsem z delavnostjo oziroma s »pravo«, »ustreznejšo« zaposlitvijo; v Luisinem primeru vodenje bencinske črpalke. Delavnost in »ustreznejšo« zaposlitev Luisa na več mestih v svoji pripovedi označi kot »orodje«, ki ji je omogočilo dvig na družbeni lestvici:
Od gospodarju smo bli saldo [vedno, zmeraj] tratan [obravnavati, sprejeti] dobro, kr smo bli dobri delavci. Ma [toda] od ta drugih ljudi, smo bli saldo eno malo zaničani.
… se nisem ušafala [ujeti se] lih tako slabo. Od začetka si [ja]. An so te no malo dišprecal [zaničevati]. Ma potle [toda potem], kr sem imela tej distributor [bencinska črpalka], so me pa drugač rišpetal, insoma [obravnavati, skratka].
Luisina starša sta se po očetovem odhodu v pokoj leta 1960 vrnila v Hlodič. Leto dni kasneje je iz Belgije domov v Hlodič prišel umret Luisin brat, ki je bolehal za rakom. In leta 1965 je odšel k Luisinim staršev živet njen najmlajši sin (1958), tako da je prvo leto šolanja začel v Italiji:
Je blo tako, kr je umru moj brat, an potle so tel kajšnega, da bo tle pr njih, an smo dal. An mene je blo bolj lahko tako, zak sem mogla bolj lahko delat.
Luisa je v 15 letih bivanja v Belgiji prišla le dvakrat domov, in sicer prvič na bratov pogreb za 10 dni in drugič za 8 dni:
Ja, ni blo lahko, nisem vedela komu pustit moje delo, moje impenje [obveznosti]. Sem mela tel distributor [črpalka], ne moreš zapret, ne moreš, koga ušafaš [dobiti], da bo držu. An kr sem pršla, sem pršla sama, zak moj mož je moru gor bit, an sem ušafala enga penzionista, kr mo je en pomaga, adan je bil že u penziji …
Zaradi okupiranosti z delom, kot pravi, se ni udejstvovala v izseljenskih in drugih društvih ter organizacijah in je nasploh imela zelo malo časa za kakršne koli družabnosti ter dejavnosti zunaj družinskega kroga. Predvsem, kot poudarja, je bilo delo:
Ma [toda] jez nisem partičipala [sodelovati], ne, ne. Nisem mela cajta, tud nisem še vedela, kje je blo, ne nč, zakr sem morla delat. Jez sem mela orario di lavoro [delovni urnik] od 6 zgoda do 11 zvečer. Ni blo nedelje, ni blo božiča, ni blo velike noč, ni blo nč. Vsak dan, vsak dan, od 6 zgoda do 11 zvečer. Tiste je bil kontrat [pogodba] … Ej je blo težko, ni blo lahko … Vsak dan, vsak dan, 365 giorni all' anno [dni na leto]. Ja, ni blo ku sada [sedaj], sada. An potle je gor ratalo, da so mel orarie [urniki], il giorno di riposo [dan za počitek] an vse. Ma tenčas ni blo. O prendere o lasciare [Ali si vzel ali pustil]. An zame je blo bolj lahko delat tako, sem bla tem doma, ku iti delat vn, nisem vedela, kam otroke pustit. Je blo vse bolj težko.
Delo je, kot smo lahko opazili, tema, ki jo Luisa pogosto načenja v svoji pripovedi o Belgiji; z delom je napredovala na družbeni lestvici in na osnovi delavnosti gradi razlikovanje z drugimi emigranti:
Nas niso tratal masa [obravnavati najbolj] lepo. Zak smo bli, ku rečem, bolj inkomodo [nesproščen]. Zak nas, mi druzg, so nas mel radi gospodarji, kamor smo šli delat, zak smo delal. (…) Tisti od dol, della bassa Italia, z te niske Italije, jih niso masa laidal [trpeti, prenašati, marati]. Ma [toda] naju pač, kr smo bli tle del nord [iz severa]. Zak smo bli bolj delavc, bolj navajeni delat an potrpet piuttosto che [bolj kot] …
Leta 1969 po 17 letih dela v rudniku, se je Luisin mož upokojil. Leto dni kasneje se je Luisa z možem, s hčerko in z najmlajšim sinom vrnila v Hlodič:
Moj mama in tata so bli že malo pr letah, tle je bla hiša an moj ta velik pob je bil pršu dol, je tou bit tle, je bil začel šole tle an potle [potem] pred ku čeča je začela kvinto elementar [peti razred osnovne šole] gor. Alora [torej], sem djala, pred ku začne ta druge, bolj ta velike šole, al gremo vsi dol al pa pride nazaj gor ta drug pob [ki je živel pri Luisinih starših v Hlodiču]. An potle smo se odločil tako, da pridemo tle, smo mel hišo tle, smo mel … Ja smo živel dost dobro tle z penzionom [pokojnina].
Ali kot razlaga vzroke za vrnitev na drugem mestu:
Od začetka smo miselni, da ostanemo gor. An potle [potem], kr je ratala tale nesreča z mojim bratom [je umrl], smo, ja, moja mama je začela vsako volto [vsakič], kr je pisala: 'Prdite dol an boste tle an prdite dol an sada je delo an tle dol.' U Manzanu so se začele fabrike [tovarne], Je blo dela zadost an tle. Ni korlo [biti potrebno] hodit gor, ja, bit gor. Moj mož je mel penzio [pokojnina], tle se ni plačavalo afita [najemnina], tu se je pridelalo al [v] vrt an tako. Jaz sem bla eno malo začela delat dol u fabriki. Je blo u Manzanu. Tle smo bli vsi ukup, je bla družina bolj … unita [združen, enoten].
Ob vrnitvi v Italijo, točneje v Hlodič, Luise ni čakala zaposlitev. Kot pravi, sta bili doma dve ženski (Luisa in njena mama), v hiši pa ni bilo dela za dve gospodinji. Tako je začela iskati delo. Sprva je delala 15 mesecev v tovarni v Manzanu, nato pa je opravljala delo kuharice v šoli, kjer je delala do odhoda v pokoj leta 1987.
Toda Luisa bolj kot težave okrog iskanja dela in dela nasploh po prihodu v Italijo pogosteje navaja drugačne vrste težav:
Smo mel probleme soprattutto birocratici [predvsem birokratske]. Zak gor, kar je leč, [zakon] je leč. Kar ti špeta [pripadati], ti pride. Tle se je morlo domande su domande [prošnje na prošnje] an enkrat si mel dirit [pravica] an enkrat nis mel dirit. Tako je šlo naprej. Tle se mora vse prašat, prašat, prašat, prašat. Gor ne kor [ni potrebno] prašat, kar maš dirit ti pride.
[An čakat moraš verjetno tle?]
An čakat moraš, leta.
Toda kot sama poudarja v svoji pripovedi, so bile ob oziroma po vrnitvi hujše druge vrste težav, nove konfrontacije:
… sem se pa nazaj ušafala [znajti se], ku da bi bla nazaj al estero [v tujini]. Zak oramai [že] sem se bla navadla navade gor od tod. Tle je blo lih tiste velik periodo, kr je bil tist problema lingustico [jezikovni problem]. Adni so tel bit Italjani, drugi so tel bit Slovenj. Nazadnje smo vsi Italjani. An mene se me ni prjelo prou, da mi druzg zaničamo [zaničevati] naši oridžini [izvor]. El fondo [V osnovi] smo se rodil tle, smo saldo [vedno] govoril po slovensko, smo hodil u šole italjanske, ma [toda] smo bli an Slovenj allo stesso tempo [ob istem času]. An tle so bli adni, niso tel ačetat [najverjetnje v pomenu sprejeti] tegale, da se bo govorilo po slovensko, da se bo pelo po slovensko, da se bo … Insoma [skratka] vse tele reči. Ma mene mi ni blo prou tiste, sm se ušafala nazaj al martello di incudine [med kladivom in nakovalom], kakor se more rečt. Zak sem bla contenta [biti za] za slovenščino, za moje origine [izvor], za moje korenine …
[Ma vas je tudi kej distrubalo [motiti]?]
Me je distrubalo, senza altro [prav gotovo] me je distrubalo. Je bla pressione [pritisk] senza altro. Potle [potem] so ble anche cattivere, per esempio [tudi hudobije, na primer], mene zak nisem tela bit samo italianisima, so mi fin [?] vrgli dol po vrt, latierna diserbante [najverjetneje neka strupena tekočina] … Poi [potem] smo mel problemi grossi [velike probleme] tle, kar je blo za tele reči, niso tel ačetat [?]. Še tle pred hišo jih mam, še danes ne govorijo z mano, za tele stupidate di politica [neumnosti od politike]. Jaz grem vse rodi, naj je slovensko, naj je italijansko, naj … Mene mi je všeč partičipirat da per tutto [sodelovati povsod]. Ne gledam samo italjansko al pa samo slovensko. Zak mi separi [zdeti se], da teh, kr je bil all' estero [v tujini], kr je moru napravit valižo [kovček] za iti delat, ne samo za in vacanza [na počitnice], ima drugač ideje ta u soji glavi, rata bolj maturo [zrel].
Luisa v delu življenjske pripovedi, ki se nanaša na etnična oziroma politična trenja, posebej ne poudarja pozicij močnejšega ali šibkejšega. Tudi svoje aktivno delovanje od sredine 70. let v Kulturnem društvu Rečan, Beneškemu gledališču in v zboru posebej ne izpostavlja oziroma ga ne prikazuje kot obliko kakega upora. Gre predvsem ali zgolj za poudarjanje lastnega izvora, korenin, kot sama pravi.
Luisa v tem zaključnem delu življenjske pripovedi večkrat svoje spoznanje zaokroži v razmišljanju ali spoznanju, da te »emigracija naredi bolj zrelega«. Težko ocenimo, kakšen vpliv je imela izseljenska izkušnja na njeno dojemanje omenjenih etničnih oziroma političnih trenj po vrnitvi v Hlodič, toda prav gotovo ima vpliv na razumevanje in vrednotenje drugih, ki so v podobnem položaju, kot je bila nekdaj sama:
Zak gospodarji so nas tratal [sprejeti, obravnavati] dobro, alora [torej], ni šlo prou Beldžanom. Zak oni so se gledal le odtegnit od teških del. So mel eno malo ražon [prav], ku mi druzg sada tratamo z ekstrakumunitari [prebivalci, ki niso v Evropski skupnosti], delamo, lih tako je blo. Na porgliha [Ne poravna]. Se mi zdi, da so nas tratal lih tako, ku mi druzg sada tratamo ekstrakumunitarie. Se čujemo [čutiti se] bolj visok, bolj ... Nam delajo fastido [nadlega, sitnost], pero [toda] je dobro, da pridejo delat, da plačajo tase [davki], naše penzione [pokojnine]. Zak če ne, ne vem, kam pridemo. Eh, smo no malo rasisti vsi. Vi druzg nimaste tistih problemov v Sloveniji?
|