LUIGI, PETJAG

Luigija (r. 1934) sem v hiši v Petjagu/Ponteacco v občini Podbonesec/Pulfero, narejeni pred priselitvijo iz Belgije, obiskal trikrat. Pogovor sem posnel ob zadnjem obisku.         
Otroštvo in čas pred izselitvijo je preživel v sosednji vasi. Zelo revna kmetija (brez repa v hlevu, le z dvema kozama) je dajala, kot razlaga Luigi, premalo za preživetje za tisti čas sicer majhne, štiričlanske družine. Luigijeva starša, ki nista nikoli odšla »s trebuhom za kruhom« na tuje, sta opravljala razna priložnostna dela (»zornade«), in tudi Luigi je bil že zelo mlad vključen v ta »družinski boj za preživetje«, kakor ga sam imenuje. 
Leta 1951, star 17 let, je odšel v Piemont (Vircela), kjer sta mu teta in njen mož našla delo v zidarskem podjetju. V Piemontu je ostal leto in pol:

… me ni konferilo [goditi, biti všeč], je blo preveč tele magle tamle.
[[V pogovor se vključi žena.] Ma [toda] gor u Beldži [Belgija] je blo še več magle an …!?]
Alora [torej], ja, nisem tel tam bit.

 … plačilo ni blo, ni blo veliko, ne … An sem bil tudi premlad, ne. Nisem bil ku 18 let, še ne.

(Leta 1959 oziroma 1960 je odšla delat v Piemont tudi Luigijeva sestra (takrat stara 15 oziroma 16 let), v tovarno, kjer sta delala Luigijeva teta in njen mož, in tam živi še danes.)  Leta 1952 se je Luigi vrnil iz Piemonta domov in začel je iskati zaposlitev v tujini:

Smo bli upisani na ufičo dela, kolokamento [posredovalnica za službe] an gor, kr je pršla kajšna domanda [ponudba] za iti al estero [v tujino] delat, pa smo se upisal. Smo bli upisani po celo leto, kr je blo uprašano za iti delat, smo bli upisani. Ma [toda] enkrat so gledal, da so mel meštir [obrt, poklic] ku zidarji … Alora [torej] so gledal, da so mel meštir, ma jez nisem mel nobenga meštirja. Sem moru čakat tiste, kar je pršlo.
[Tako, da ste moru tri leta čakat?]
Tri leta, tri leta sam, ja. Vsakr, kr je pršlo, sem se upisu. Pa je blo za iti u Kanada, je blo za iti u Frančo tekrat. Tekrat se ni hodlo še u Nemško, u Švicero dost. Ma dol med Ameriko se je hodlo puno.

[An kam ste probu iti? Ste probu iti u Kanado?]
Po vse rodi [vse povsod]. U Kanado sem bil upisan, u Frančo sem bil upisan, u Afriko sem bil upisan, samo u Beldžo nisem tou mai [nikoli] iti an u Beldžo sem šu potm.

Pri iskanju dela v tujini je opravil tudi številne zdravniške preglede, ki so jih zahtevale (potencialne) države gostiteljice:

Za u Afriko sem mel ta zadnjo vizito [zdravniški pregled], kr so bli nardil dol u Trevizi. Alora [torej], so bli dol Angleži an so nam djal, da majo potrebo 500. Minatori [rudarji] … mino [rudnik] od zlata. An je blo upisanih 18.000. Alora, jez sem bil pr tistih ta boljših, ne. Trikrat so me povizirali [opraviti zdravniški pregled] an niso ušafal [najti] nč an potle so rekli: 'Kaj nardit?' Alora so vzel, so zmerli tle truplo [telo], ne, da sem bil bolj dug ku širok. Kajšnemu je manjkalo kajšen kilo mesa, zak [ker] je bil prevelik, kajšen ga je mel premalo, zak … so škrtal, zak niso mel potrebo. Alora drug dan, kr smo pršli gor, smo šli piu o meno [bolj ali manj] vsi nazaj nardit vizito gor u Čedad za u Beldžo …

V teh treh letih, ko je čakal na priložnost, da najde zaposlitev v tujini, je v okolici doma opravljal razna priložnostna dela:

Atle [tu] sem delu, če po grunteh sem pomagu, sem ta u host delu. Sem pesek, grelje [prod] ta z Nadiže nosu ven …
[Ni blo druge variante, ku da greste u emigracijo?]
Ni blo nč!
[Ste samo čaku, da ušafate [najti] …?] 
Ja, tle nisem nardu ene zornade [delo] ta pod imprezo [podjetje]. Pač sem delu pod eno imprezo, imprezo. Tako so ble poti, so runal po 60 dni na leto. Drugo leto je blo tiste 54. an 55., kr sem šu, kr sem šu u Beldžo. 7 ur dela za 500 lir na dan, ja, tisti kr nismo bli oženjeni. Tejsti, kr so bli oženjeni, pa 600 lir. An ne vem, kaj je blo neto, za dva eta pašte so dajal. Tako da, kr je bla plača vsakih 15 dni, so dal pašto, ja, an tele sude. Ja, 500 frankov na dan, en teden je blo 3000 na teden an 3000 na teden. Alora [torej], en paket cigaret je koštalo že 100, 120 frankov, en litro vina 150, 140, 160 lir. Ja, bog pomagi, če si kej kruha vzel, kako mortadelo al pa ser nest za sabo al kej. An kr smo pršli ta na delo, smo že več ku pou zornade [delo] snedli … Če sem nosu vn pesek, vn z Nadiže, ne, al pa da sem šu pomat, atod [tam] so mi dal za jest, so mi dal plačo, samo so nam dal vč ur. An če sem prnesu dva, tri kube na dan vn …, sem mel, ja …, že kr je bil stadžon [sezona], kr je blo deževno, kr so tele vode velike, je blo po 500, 600 lir kubu. Če ne je blo an po 800, 700 kubu. Dva kuba je blo subit [takoj] en tampon, 1400. Je blo ku tri dni delat gor na pot. An se je morlo bit upisani, ja, iti gor delat, če ne nas ni blo upisani za iti na emigracijo … Kr je pršlo za iti na migracijo, ti niso nč djal. Nimaš potrebo iti. Tako, da smo bli primorani [prisiljen (delat za podjetje, ki je popravljalo ceste)].
[In vam ni blo prou to?]
Ne, mi ni prjelo prou, ne.

Z podobnim ogorčenim oziroma obtožujočim tonom pripoveduje o težavah za pridobitev papirjev, da je lahko zapusti Italijo, ne da bi opravil obvezno služenje vojaščine:

Jez sem moru plačat onega, telga, kr je biu tam na ofičih od kolokamenta [pisarna za delo]. Zak sem moru nardt sudaščine. Ni korlo [biti potrebno] nardit tem na pasaportu nulaošta [dovoljenje] ... od distreta [okrožje], od distreata od sudaščine. Distret, distreto militare [vojaško okrožje]. Alora [torej], tekrat si ušafu [dobiti] ta distret dol u Sacili. Veste, ki je Sacil? Sacil je pod tem krajem Pordenona. Alora je reku, da: Bom jez šu dol za ta nulaošta.' Bem [torej: 'Bon [dobro],'  sam djau an potle je pršu, kr je djau, 'lej tle je, je blo 1700 lir za plačat.' Tako da sem moru skori tri dni an pu delat za gor na pot za mu plačat. Ma [toda] ni šu samo za me, zak nas je blo puno tle, kr niso nardil sudata, ja, kr so mel potrebo papir, ku jez za tela nulaošta. Furiolosa se je klicu ... Tisto je blo prflikano [prilepljen] tam na pasaporto [potni list].
[Da niste bil v vojski?]
Da sem bil in regola [po pravilu] ...

Leta 1955 je Luigi odšel v Belgijo. Vseh datumov se zelo dobro spominja:

Smo šli od tod ta u nedeljo, na 19. junija, ne. Alora [torej] drugi dan smo nardil vizito [zdravniški pregled], ta na 20, na 21 smo bli fraj [prost], na 22 smo partil [odpotovati]. Tri dni smo bli tem ...

Sprva je pet  mesecev delal v rudniku v Limburgu, nato se je preselil v Liege (kjer je imel strica, ki je prišel v Belgijo leta 1946), kjer je naslednjih 28 let tudi ostal:

Gor [v Limburgu] nas je blo puno, preveč an tud preveč discipline, ljudi, preveč dol not hodit delat. So ble mine [rudniki] moderne, je blo lepše ku dol u Liegi, ne. Ma  [toda] je blo daleč, je blo bulj ..., se ni poznalo nobednega. Je, je preveliko ... Dol ato [tam] nas je blo sigurno, dol noter nas je delalo 10.000, vse tri turne.
[U min?]
U min noter. 10.000. So delal na ena vena od karbona [žila premoga], ja, dve veni, zak so jo bli presekali, ne, partil [razdeliti], nas je blo 500. 13 kilometru ta od ačensorja [dvigalo] smo hodil delat. An je bil ku en trenin [manjši vlak] dol noter an z treninom smo šli gor. A, mi ni blo všeč, no [ne], no, no, ni blo, ni blo. Ni blo tako nevarno, ni blo tako tistega prahu, zak [ker] gor u Limburgu ni tako zdrav karbon bil, ku dol u Liegi. Je bil bulj onegan, bulj ..., ja, ni blo tistega prahu, ku dol u Liegi ...

Ko Luigi pripoveduje o Belgiji, govori predvsem o delu: o velikosti in značilnostih rudnikov, o tehničnih postopkih dela v rudniku, nevarnostih pri delu, prijateljstvih z drugimi rudarji, o tem, kako je napredoval v »ta prvega« rudarja in kasneje v minerja. Razlikovanja in izključevanja se v svoji pripovedi sam ne dotakne. In tudi na moja vprašanja o razlikovanju med Belgijci in tujci, med Italijani iz severne ter južne Italije in o težavah tujcev pri iskanju stanovanja odgovarja zadržano ter nasploh se mi zdi, da se jim poskuša izogibati.   

Ja saj se ušafa [najti] vsako sorto po svetu, ma nismo bli ... [obravnavani slabo, podcenjujoče], no [ne].  Zak Beldžani niso delal u min [rudnik].
[A niso delal u min? Zekej?]
Malo, malo, malo, ej, so bli tisti, kr so ..., malo, kr so vrtal karbon [premog], pa ta u kamnje, ta u min, noter proprio [prav]. So delal gor na vrhu. So delal...dol u kovačiji. Tele ..., ja, so prali karbon, so prevračeval blago za ta u mino pošiljat, železa, hlode za armovat [ojačiti, postaviti oboke]. Če ne Beldžani je blo le malo. Je blo 10 pr 100, da jih je delalo dol u min.

Ma nimer [toda vedno] kako besedo so tako djal, ph, zasmeh an tako, ma, ne, ne, ne, ne. Zak [ker] nismo mel nobenega onega, saj smo mi nardil, dal gor Beldžo ... Mi druzg smo gor nastavli, teli štranierji [tujci], kr smo bli, ja ... Tra Polonezi [med Poljaki], Italiani an potem so začel hodit od vseh nacionov [narodi] gor.

V Liegu je, prav tako kot v Limburgu, živel v »kantini«. Toda kot na dolgo razlaga v svoji pripovedi, je bilo bivanje v manjši kantini v Liegu, kjer so bivali le rudarji iz Beneške Slovenije (ki jih pred prihodom v Belgijo večinoma ni poznal), veliko bolj prijetno oziroma »domače« kot bivanje v veliko večji in povečini z Italijani nastanjenimi kantini v Limburgu. (Veliko razlaga o razlikah med pripravljeno hrano v teh dveh kantinah.) Leta 1958 se je poročil in z ženo, prav tako priseljeno v Belgijo leta 1955 iz Trušenj/Trusgne v občini Dreka/Drenchia, sta najela stanovanje. (Ženo je spoznal preko njenega brata - svaka, s katerim sta skupaj delala v rudniku.) Poročila sta se, kot pravi Luigi, »na ambasadi«. Vzrok, zakaj zakona nista sklenila med domačimi, kot je to storilo večino njegovih kolegov, je vsaj po Lugijevih besedah podoben ali enak tistemu, zaradi katerega je prvič prišel domov šele po 7 letih bivanja v Belgiji, to je leta 1962:

Ni blo, ni blo ... za prit dol. Zak [ker] gor sem se oženu an tam gor sem ostu. An zavoj tele sudaščine.
[A ste se nimer [vedno] bau?]
Ne, se nisem bau, za ne met, za ne hodit ... tle todi. Dol po telih dištretah [okrajih, uradih], me ni blo, me ni blo všeč. Nisem bil dobar za prit za delat, nisem bil dobar an za sudata.
[Ku [kako] pravte?]
Če nisem bil dobar za nje za delat, nisem bil dobar an za sudata runat.
[Prou niste tou?]
Ne, nisem tou, ne.

(Namišljeni) Odpor, ki ga je pogosto moč čutiti v Lugijevem opisovanju izkušenj, dogodkov in stvari, povezanih z bivanjem v Italiji pred prihodom v Belgijo, se zdi, da je vsaj nekoliko povezan s veliko bolj prijaznim opisovanjem bivanja in nasploh »stvari« v Belgiji:

Tam u mini [rudnik] ... delo ni blo lahko, ma [toda] za stran ljudi sem se dobro ušafu [znajti se]. So bli Greki [Grki], Italiani, z vseh rodov. Smo šli da cordo [razumeti se] bolj ku tle.

Razlikovanje, ki ga, kot smo lahko videli, v svoji pripovedi o bivanju v Belgiji posebej ne omenja, ima v pripovedih o letih, preživetih v Italiji, povsem drugačen ton:

... Ja, ni blo za me. Zak, kar mi je ostalo tam ... So me preveč onegal, zaničeval.
[Ma to mislte, kr ste moru puno čakat an ste moru delat gor na pot za it u emigracijo?]
Ja, ja, ja. Že od mladega. Že od mladega ... Že kr sem hodu u šolo tudi, ojoj.
[Kaj je blo?]
Ma veste tekrat, ko je blo ... Ja, tekrat je morlo bit upisano u faši [fašistična stranka]. Ja, je korlo [morati], kej plačat. Alora [torej], mama mi je dala sude [denar], jez, ja, jez sem šu ... ta u šoli kupovat sadje suhe, dateljene, rožiče, veš kaj so korube al pa one badžiži. Alora, kr je blo za jest, kr so dal, Mussolini kr je dal za kuhat, so kuhal. Te, kr je bil upisan, je jedu an te, kr ni bil upisan, pa ni jedu. Če je ostalo so poklical: 'Poj [priti].'

Čeprav tudi življenje v Belgiji, vsaj v prvih letih, ni bilo postlano s cvetjem, kot je to med vrsticami mogoče razbrati iz Luigijeve pripovedi:

... an tada je blo enih pet let, kr sem mel ašiatiko [gripo]. Tiste, tiste, ja. Alora [torej], kr sem šu dou u, u kajšna malatia [bolezen], ta u mutua [posojilo]. Tekrat ni dost plačevalo, ni dost plačevalo mutua dost. Ni blo za dost an čas še za jest. An če se ni dalo kej ta pr kraj, je blo težko plačevat afit [najemnino] an luč ato [tam].            

In prav tako se zaveda številnih pravnih in drugih omejitev, ki jih je bil »deležen« kot emigrant, tujec v Belgiji:

Ja, je korlo [bilo potrebno] pet let delat, ja, de se je dobilo tel permeš [dovoljenje] A. Prej smo mel B an potem pa A. An kr se je kambialo [zamenjati], kr se je melo A, alora [torej] tekrat se je lahko šlo vn delat [po petletnem delu v rudniku so emigranti imeli možnost, da si iščejo druga dela].

Kljub temu ostaja Luigijeva pripoved o bivanju v Belgiji, o Belgiji in o Belgijcih nasploh brez kakršnih koli izrazitejših pejorativnih oznak oziroma obsodb.

Luigi je 21 let delal v rudniku, vse do leta 1976. V tem času je, kot smo že omenili, napredoval od »manuala« (»težak«, fizični delavec) v »ta prvega« (vodja manjše rudarske ekipe) in nato v minerja. Od leta 1976 pa do leta 1981, ko se je uradno upokojil, je opravljal razna priložnostna dela, kot pravi, »bolj za preživet čas«, saj bi se lahko upokojil že leta 1976. Tudi žena, ki je v Belgijo prišla kot »dikla« (dekla, gospodinjska pomočnica), je po poroki pa skoraj vse do preselitve v Italijo opravljala dvakrat ali trikrat tedensko dela gospodinjske pomočnice. 

Čeprav je Luigi odšel prvič na obisk k domačim šele po 7 letih bivanja v Belgiji, leta 1962, je z njimi v tem času imel (pisemske) stike in, kakor zatrjuje, ni bilo kakršnih koli problemov ali sporov družinske narave. Po prvem obisku je k domačim prihajal z ženo in kasneje še s sinom skoraj vsako leto na poletne počitnice. Dokler se leta 1958 ni poročil, je pošiljal staršem domov tudi nekaj denarja, čeprav, kot pravi, ga ni mogel prav veliko. Po poroki sta z ženo hranila vse prihranke v Belgiji in ni več razmišljal, da se vrne v Italijo; čeprav je bil ob odhodu v Belgijo prepričan, da v Belgiji ostane le za kako leto ali dve:

...Ne, nisem mislu, ne ... [da se vrne v Italijo]. Ma [toda] potem, kr sem šu u penzion, saj sem djau, da smo gledal gor hišo za kupit. An saj sem djau, če smo bli gor kupili hišo, nisem pršu dol. Alora zak [torej ker] tekrat je blo še puno [veliko] prijateljev, so bli skupej gor. Ja, smo bli ..., smo se poznali bolj ku tle sada, kr jih poznam jez. Še sada, kr sem tle 18 let, jih ne poznam ku gore, kr sam bil 28. Ma teli prijatlji so vsi pomrli ..., ja, jih je malo več ostalo [v Belgiji].

Toda, kot nam razlaga Luigi, življenje ne teče brez presenečenj:

Nas je sin spravu nazaj u Italiju. (...) Mi smo gor tel kupit hišo. Je bla že skor kupljena an je sin začel jokat: 'Pojdmo dol, pojdmo dol.' An ta druga je tela bit gore, žena. Alora [torej], jez nisem vedu, ki nardit …

Leta 1981 so kupili parcelo in začeli z gradnjo hiše. Delo je vodil ženin sorodnik in. kot pravi Luigi, ni v času gradnje nikoli prišel pogledat »nastajajoče« hiše. Leta 1983 so se Luigi, žena in sin preselili v novo hišo v Petjagu. 
In življenje spet ni bilo brez presenečenj:

Sin je tou prit u Italijo an je pršu u Italijo an je šu proč [je šel delat kot električist za italijansko podjetje v arabske države, kjer dela še danes]. Ja, zak [ker] ni dobil dela tle, ga ni mogu ušafat [dobiti] dela ...

Mi smo pršli novemberja 83., on je dženaia [januarja] 94. že moru iti. Ni blo niti dva mesca, je moru it ... Je mislu, da bo šu za kajšno leto, se je uženu [z Belgijko, ki živi v Belgiji] an ne more dela ušafat [dobit] tle gor u Italiji. Je mislu tud u Beldžo. Ormai [Že prepozno], on ma že 40 let, ne ušafa več dela tle u Italiji.

Luigi je bil že v Belgiji dejaven v Zvezi Slovenskih Izseljencev Furlanije-Julijske krajine/Unione emigrati sloveni del Friuli-Venezia Giulia in bil tudi vedno njen član. Z društvom oziroma zvezo je v letih po priselitvi v Italijo odšel tudi dvakrat obiskat prijatelje v Belgijo. V Belgijo se je na obisk k prijateljem in znancem odpravil večkrat in prav tako še danes iz Belgije dobiva obiske.
Kot je bilo moč razbrati iz Luigijevega pripovedovanja, mu je sodelovanje v Zvezi pomenilo predvsem druženje z »domačimi«; kakih političnih nagnjen oziroma hotenj v svojem sodelovanju v društvu ni poudarjal.

Ambivalentnost med državo, ki jo opisuje kot kraj, kjer se je počutil zapostavljenega oziroma izključenega, in državo, ki mu je dajala in mu še daje kruh (iz Belgije namreč dobiva pokojnino), je pogosto slišati, tudi ko Luigi govori o izkušnjah in mnenjih, ki niso potisnjeni toliko v preteklost:

Tle u Italiji ... ni malo nč kambialo [spremeniti se] za ene reči ... Inveče [ampak], an mai, mai [nikoli] an tisto tle pa morem rečt, da mi mai niso djal, da ne. So mi djal nimer [vedno], da ja, ma [toda] mai ni bil ja tist ja. U Italiji ti mai niso del ne. Ma gor u Beldži ti dejo: 'Nimaš dirita [pravica], nimaš dirita!' Če maš dirit, maš dirit. Ekola [tako], sta dve besedi. An tiste dve besede gredo, ja ... Če ne, je ne, če ja, je ja. Ma ne tle štoka [nadlegovati]: 'Beš če, beš gore, beš gore,' ne vedo še oni.