EVA, POLAVA

Evo (r. 1938) sem na domu obiskal trikrat. Pogovor sem snemal enkrat, dvakrat sem poizvedoval za bolj »oprijemljivimi« podatki. Eva danes živi v svoji rojstni hiši v Polavi, v majhni obmejni vasici v občini Sovodnja/Savogna, kjer je tudi preživela otroštvo:

Kr sem bla jaz mikena [majhen], je blo devet šteng [stopnice] za dou u hišo prit. Tkaj snega je blo. Je blo lepo ten čas, kr smo bli otroci mikeni, ni še senca, kar majo otroci sada [sedaj] ta po mestih. Eravamo felici giocare qua [Smo bili srečni, da smo se igrali tukaj]. Konfuzion [zmeda] tle todi an vikal [kričati] tle po vas an ... Abiamo avuto infanzia fino 13. anni, fiduce, dopo sono comincate le cose, la maggioranza della vita [Smo imeli otroštvo do 13. leta, zaupanja, potem so se začele stvari, večji del življenja].

            Drugi (najdaljši) pogovor, ko sem tudi posnel večji del pripovedi, sva začela z njenim odhodom v Anglijo leta 1957, do otroštva pa sva po številnih ovinkih prispela na koncu pogovora. V Anglijo je odšla za štirimi sestrami, ki so tam delale kot hišne pomočnice. (Prva je odšla v Anglijo leta 1954.) Ali kot sama to bolj literarno opiše:  »Sestre so naredile pot, jaz sem ji le sledila«:

Kr sem šla tle od tod, sem tela rečt, da bom ko moje sestre, da pridem tje, da ušafam [najti] kakšnega, da se oženim. Je blo samo tiste, da boš delal, da ušafaš moža, se oženiš in potle finito [končan]. Invece [ampak], mož ni bil mai [nikoli] tako, da pojde, da se oženi in da bo tam. Je nimer [vedno] čakal, da magar pošljejo sude [denar], da mu tle kej pršparajo an da pride nazaj. Ma če ne je blo pa težko, da pride nazaj. 

Toda kot takoj nadaljuje, so bile njene »skrite« želje drugačne:

... Nisem tela bit nimer [vedno] tem v Ingliteri [Anglija]. Sem mela nimer tem u glav za študirat. Zak mi, kr smo bli tle od tod, nismo mel šol. Smo mel pet let šole in ni blo nč tiste. Sem mela ta u glav, da grem študirat, an sem djala, če pridem tle u Italijo ... Mai [nikoli] nisem vervala [verjeti], da potle [potem] pojdem na universito [univerza]. Mam srejčo, da sem ušafala [najti] enga moža, da je bil ... inštruen [izobražen], da je bil konvesin [pripravljen, voljan] an njega familija an da sem mela tisto posibilito [možnost] za jit študirat.

Da ne bomo te zapletene Evine zgodbe še bolj zapletli, začnimo tam, kjer smo začeli: ko so se »začele stvari, večji del življenja«.
Njeno otroštvo se je končalo s prvim daljšim odhodom od doma. S 13. leti je odšla kot takrat večina njenih sester in sovrstnic iz Beneške Slovenije opravljat gospodinjska dela k družinam (ali bolj izjemoma k različnim ustanovam). Doma so živeli od kmetijstva, kmetija pa je bila majhna kot takrat večina kmetij v Beneški Sloveniji: dve kravi, tele, dva prašiča ... in 9 otrok:  

Še 14 let nisem mela, kr sem šla v Gorico, tje k nunjam [nune] delat. Zak tle, kr smo mel 13, 14 let, an smo že morli iti. Pa so šle sestre an sem tela an jaz iti. Ma me niso moji genitori [starši], da so me zagnal, sem tela jaz iti, da bom mela moje sude [denar]. Nisem mai [nikoli] mela, ker sem morla domu pošiljat ... An takrat, kr sem tje pršla, so mel pa že dve čeče, so že pršle. An mi je djala: 'Nimamo potrebe več, beš domu al pa,' je djala, 'če češ je ena žena gor, ma potrebo. Beš gor k nji delat.' An sem šla gor k nji, sem bla otrok, kr me je videla, je djala: 'Ježeš,' je djala: 'Kej boš z njo, kako je mikena.' Pero [toda] me je vzela potem, zak je mela potrebo. Je bla velika familija [družina], je mela tri otroke an potle je mela še eno kuharco ...

Ta, danes za marsikoga nerazumljivo zgoden in »nehuman« odhod od doma, opisuje brez opaznejših vrednostnih sodb. In zato ne krivi nikogar. Zdi se, da niti takratnega časa oziroma takratnih družbenih razmer ne:

Ma [toda] smo sami zastopil. Oni [starši] niso dejal, da beš. Smo mi sami zastopil, da mormo iti. Zak tle ni blo nč. Ne, da so nas preganjal, pero [toda] smo vedel sami, da mormo iti.

Toda podali bi napačen vtis, če bi rekli, da je bil Evin odhod, izselitev utečena in »neproblematična« praksa, brez izrazitejših emocij. Prve ločitve od doma in domačih se zelo dobro spominja:

... kr sem videla, da so šle vse moje sestre, se nisem bala iti, pero era una cosa psihologica, che nas košta [toda bila je ena psihološka stvar, ki nas »stane«]. Sem ves cajt metala ven z sebe [bruhati]. Quello era una cosa psihologica di un rifiuto, di andarsi via della casa. Io non sapevo perche vomitavo, pero problema era quello  [To je bila ena psihološka stvar ločitve, odhoda od doma. Jaz nisem vedela, zakaj sem bruhala, toda vzrok je bil ta [ločitev]] ... Tako jit ta od doma, mlad človek ... Non era facile [Ni bilo lahko].

            V Gorici je kot dekla delala 8 mesecev, nato se je vrnila domov. Toda ne za dolgo; pot jo je vodila na drug konec Italije, kjer je takrat živela njena sestra. V tem delu pripovedi Eva prvič nakaže na »konfliktnost« družinske avtoritete, ko pripoveduje o delu za sestro, ki ni bilo nikoli plačano: 

Sem prišla domu. An ker se je moja sestra oženila dol u Calgari [na Sardinji [Sestrin mož je služil vojsko v Beneški Sloveniji, kjer se je leta 1946 poročil z 16 let staro Evino sestro.]. An [sestrin] mož je mel bar. An potle d'estate [potem poleti] je pršu po me, je djau: 'Pridi dol, da mi boš pomala dol delat, dol u bar.' An potle sem šla pa dol, dol k njim delat. Sem bla eno leto pa dol. An tule mi niso še plačeval ne. Sem delala za nje, za svojo sestro. Potle sem pršla domu, zak so pršli oni gor, an potle smo vzeli tuste dol v Čedadu.

Leta 1954 je Evin oče vzel v Čedadu v najem dva bara. En sta vodila Evina sestra in njen mož, ki sta prišla s Sardinije, drugega pa sta vodili Eva in najstarejša sestra, ki je pred tem bila zaposlena v Angliji kot gospodinjska pomočnica. Preden je Eva začela delati v baru, je odšla v Karnijo na trimesečni tečaj iz gostinstva, ki ga je organizirala regija:

An tu je blo ta prvovolto [prvič], jaz sem bla trankila [miren, pomirjen]. Sem bla in mezzo di tanti ragazzi [med števlnimi fanti]. Per me, mio divertamento, la vera vita era quella [Zame, za moje veselje, to je bilo pravo življenje]. Zak pred sem morala delat an sude dajat. Gor sem se čula come altri [kot drugi], ku tadrug. Gor sem bla tri mesece an sem se navadla tem u šol, kr mi je servilo [služiti] dost potle za po svetu, za confortamento [prilagoditi se, znajti se]. Gor sem se navadla vse tele reči, kar je potreba. Saj veš, tle doma nismo znal nč. Tiste je bla ena velika scuola per la mia vitta futura [šola za moje nadaljnje življenje]. Per confortamento, mi sentivo piusicura, perche sapevi la cultura [Za prilagoditi se, sem se počutila bolj sigurna, ker poznaš kulturo] ...

(Metaforično rečeno, se v tem delu Evine pripovedi izobrazba kaže kot njeno »orodje moči« in kot »orodje moči« dominantne kulture ter institucij; kot »moč za« in »moč proti«.)
Tudi v Čedadu je, kot pravi, delala za družino, ne da bi jo posebej plačali.
Z vodenjem barov so vztrajali približno dve leti, saj je bilo, kot razlaga Eva, vse skupaj bolj životarjenje. Najstarejša sestra se je vrnila v Anglijo, Evi pa je našla delo v Milanu vaščanka. Sprva naj bi šla »za diklo« (gospodinjska pomočnica) v družino, toda gospodarica jo je zaradi njenega lepega videza zaposlila (»na črno«) kot prodajalko v svoji prodajalni krzna. Toda tu ni vztrajala dolgo. V Milanu se je soočila z razlikovanjem, ki ga v njeni zgodbi še nismo glasneje slišali:

Tam u Milanu, mi ni blo všeč. Zak tam u Milanu proprio era peggio che in Inglithera [je bilo še slabše kot v Angliji]. Zak so nas tratal come servi, come servi della gleba [so se obnašali, kot da smo služabniki, tlačani].
[Ma so tako tratal tud tiste iz ta nizke [južen] Italije?]
Si, ma anche noi, che eravamo poveri Friulani, emigranti, eravamo allo stesso, come meridionali [Ja, tudi mi, ki smo bili reveži iz Furlanije, emigranti, smo bili [za njih] enaki kot tisti z juga.   

Spominja se zgodbe, kako je njo in njeno znanko neka bogata gospa, ki jo je navidez poznala z ulice, kjer so vse tri bivale, nesramno vprašala, zakaj »ne gresta« z vojaki, ki so se sprehajali po ulicah:

An tem sem djala, zaki sem se ujezla, zakr mi je djala tako, zak perche era una offesa - vai con il soldato, non sono una dona di strada [ker je bila ena žalitev - pojdi z vojakom, saj nisem ženska z ulice]. Sem bla molto orgogliosa, no di ... Pero non potevo sempre rispondere [zelo ponosna, ne od ... Toda nisem mogla vedno odgovoriti]. An sem djala: 'Zaki ne vi vašo čečo ne poženete, da ...? Mate eno čečo gor, poženite jo!' sem djala, 'tje k soldatom, ma že 35 let an še ni oženjena,' ha, ha ... Ojej, ku je bla jezna.

Prav tako kot povsod do tedaj, je tudi iz Milana pošiljala denar domačim. Zase si je pustila le toliko, da je »imela za živet in za pot domov«.
Po približno treh mesecih je odšla iz Milana za krajši čas domov in nato (leta 1957) v Anglijo, kjer so bile že štiri od njenih 7 sester. Delo varuške (»baby siter«) v angleški družini ji je našla ena od sester, saj brez pisemskega povabila družine ne bi mogla vstopiti v Anglijo. Eva na tem mestu v svoji pripovedi prvič jasneje omeni kontrolo (državnih) institucij nad procesom migracije, s katero se je soočila na svoji poti:

Moja sestra je ušafala [najti [delo]]. Potle so tam na kofinu [meja], kr sem pršla tja, so policija telefoniral tisti ženi: 'A je res, da pojdete ta k njej?' Potle sem mela an letero [pismo] od tiste žene. Je djala moje ime an da pridem ta k njej delat. Nismo mogle jit, če nismo mel dela. An če sem mela sestre tam. Niso mele hiše, da so djale, da me ospitajo [gostiti]. So ble ta u hišah, so delale. Ja te niso pustil, per il turismo forse [mogoče kot turista]. Pač, ne vem ...

Starši, kot nikoli prej, niso nasprotovali njenemu odhodu; nasprotno. V tem delu pripovedi se Eva ponovno dotakne podrejenega položaja ženske v takratni družini in družbi:  

Oni niso bli mai contrari. Anzi [nikoli proti. Nasprotno] so bli kontent [zadovoljen], da pojdemo, zak takrat so mankal sud. Smo sude domov pošiljal, zak pa moj brat je bil tle doma. Pob je bil, samu za pobe so sakrifiče [žrtve] zanj delal, da bo študiju. Žene nismo nč veljale ... An potle [potem] smo mi sude domu pošiljale, da bo on študiju. Je bla moja sestra tam, ta velika, je hodila vsak teden po sude okoli. Tah mene, mojem sestram: 'Daj mi tkaj, daj mi tule, da pošljem domov, majo duge [dolgovi].' Tako je blo, smo dajal, kar smo bli dajal. Malo smo dajal, mi niso sudi mai ostali, da bi si kej kupila.

Podrejen položaj ženske poudari v svoji pripovedi na več mestih, tudi ko ne govori iz svojih neposrednih izkušenj:

Je blo puno čeč tle po vaseh, zak so bli militari [vojaki]. Tle so ble ostale u drugem stanu [noseče]. Potle [potem] so šli militari an so jih pustli. Ja, jih je blo, bem, ma ne puno [no, ne ravno veliko], ma [toda] kakšna je bla. An so šle u Inglitero [Anglija] an niso povedale, da so čakale otroke. Kakšne so nardile, ne vem kako, da niso povedale, da so otroke čakale. Jih niso poslal nazaj, zak tiste familije [družine], kjer so delale, so jih obdržal. Jih niso nazaj pošiljal, zak tle guai [težave], če so mele otroke ta u hiš tako brez oženit. Je blo špot [podcenjujoče]. Tle kakšni oče an mat so jih bli pognal ven iz hiše. So bli hudi ten čas, ni blo ko sada. An potle so šli bolj deleč, da niso vedel ljudje, da ma otroke.

Družina ji je plačala pot v Anglijo, saj kot pravi, takrat ni imela svojega denarja. (Zanimivo, da tudi ko Eva govori o »svojih« dejanih iz tega obdobja, pogosto uporablja množinsko obliko.)

Jaz vse kar sem zaslužila tle todi, sem familiji [družina] dala. Zak ten čas smo vse sude [denar] tle doma dajal. An tada, potle [takrat, potem], kr sem šla [v Anglijo], so mi dal [denar za pot] tle mat in oča. An smo naredil tle pasaporto [potni list] ...

V Angliji ni bilo le nizko plačilo kot v Milanu, Eva se je tu ponovno znašla v podobnem položaju kot v Milanu oziroma ga je podobno občutila:

Ko sem tja pršla, sem vedela, da nisem ostala tam. So nas grdo onegal, tratal [obnašati] Angleži. Ku sada [sedaj] mi tratamo ekstrakomunitarie [tisti, ki niso v Evropski skupnosti]. Do tok si delu in do tok si mel potrebo, so te tratal lepo. Ma potle [toda potem], če si onegu, če si delu, magar [tudi] da si teu ki lepš delo, pa so bli hudi.
[Ma že subit [takoj], ko ste gor prišla, ste začutila, da nočete ostat gor?]
Bem [no], lih subit ne, sem bla zgubljena. Nisem znala govorit. Potle sam čula, da teli Angleži so bli, so se čul superiori a noi [so se čutili superiorni napram nam] ... So nas tratal, ko mi sada tratamo ekstrakomunitarie, niso bli prijatelji.

Nič drugače ni bilo v družini, kjer je pazila otroke, jedla in spala:

Ne da so nas grdo tratal [obnašati], pero con superiorita [toda s superiornostjo], veste. Dopotuto [kljub temu] sem bla come un serviente [kot služabnik]. Ma se che [čeprav] sem gledala otroke. Otroci so bli tud onegani, so bli navajeni ku mat in oča. Ja, me niso lepo tratal, me niso rišpetal [spoštovati].   

Eno in polletno bivanje v Angliji Eva opisuje kot pomembno postajo na svoji življenjski poti, saj se je tu naučila angleško, kar ji pomagalo, da je na naslednjem postanku - v Rimu, takoj dobila zaposlitev. (Na nekaterih mestih v svoji zgodbi učenje angleškega jezika celo razlaga oziroma prikazuje kot vzrok za svoj odhod v Anglijo. (Videli smo, da so bili (prvotni) vzroki za odhod povsem drugi.)  Kakor koli že, pridobitev znanja angleškega jezika razume kot zelo pomembno dejanje na svoji poti:

Nisem tela z Taljani met delo, zak sem se tela hitro navadit [angleško]. Sem hodila samo jaz, moje sestre niso hodile v šolo. Samo jaz sem tela hodit v šolo. Zak smo malo plačeval za tisto šolo. Sem tela se navast an pisat, ne samo govorit. An malo sem pensala [misliti] na mojga brata, kr je tle u šole hodu in jaz nisem mogla. Kr sem djala, mank [vsaj] se anglešk navadm ... 

V letu in pol bivanja v Anglji je prišla enkrat domov na obisk. Točneje rečeno to ni bil obisk, saj ni vedela, ali naj se vrne nazaj ali ...:

Zak [ker] nisem vedela, al bom tam al pridem nazaj. Nisem vedela, kaj nardit. Ma [toda] tle nisem mogla ormai [več] bit. Zak se mi ni an dalo ta u oni delat, kontadino [kmet, misli na kmetijska dela doma].

Njeno vrnitev v Italijo lahko skozi današnja očala razumemo kot dejanje brez posebnega napora in konfrontacij. Toda Evina pripoved o »ujetosti« sester nam daje drugačen pogled na njeno migracijsko dejanje:

Pač one so vedle tole, [misli na superiornost Angležev] ma [toda] so potrpele. Ma kaj so ble nardile. Tle ni blo za prit nazaj, zak dela ni blo. An če so ble tle pršle, kaj so ble delale. Tle kot oni, delat kontadini [kmetje] ni blo za žvet, zak nas je blo puno [veliko [v družini]]. An potle [potem] so potrpel ...

Julija leta 1960 se je vrnila iz Anglije, »doma« je ostala do avgusta in se nato odpravila v Rim. V Rimu sta takrat živeli dve sestri; pri eni je sprva tudi živela dva ali tri mesece. Hitro si je našla delo v modni trgovini, ker kot poudarja, je znala angleško. Za njo je, po končanem šolanju v Furlaniji, kmalu nato prišel njen brat.

... Potle [potem], kr sem delo ušafala [najti], sva pa jaz in moj brat živela ukupi. Smo ušafal hišo in tako. Zak je bil mlad an on težko, da bi sam živu. Smo afit [najemnina] plačeval an ten čas on je mel 18 let, je moru met. Sem bla ku njega mat, zak sem morala vse jaz mu nardit. Jaz sem delala an kuhala, prala an vse.  

8 mesecev je delala v modni trgovini, nato je našla zaposlitev na televiziji in hkrati nastopala v fotoromanih kot igralka. (V fotoromanu, ki mi ga je pokazala in v katerem je nastopala kot igralka, je bila nadvse privlačna ter lepa ženska.)
Po štirih letih bivanja v Rimu, stara 26 let, se je poročila z arhitektom, sinom senatorja, skratka z osebo iz ugledne rimske družine.

Potle sem upoznala mojga moža an potle ni več tel, da bom delala tiste, da bom delala tu televisionu [televizija]. Sem zbaljala [zgrešiti], sam. Zak sem bla timida [boječ], sem se bala, nisem bla evoluta [odločen]. Zak on je bil di una grande famiglia [iz ene pomembne družine], on je bil tako. Sem se ga bala, nisem mogla rečt.

Toda po drugi strani se ji je tako ponudila možnost, da gre v šole, česar si je, kot poudarja, vedno želela. Šolanje je v Beneški Slovenji končala v petem razredu, in kot pravi, »še pisat ni znala« oziroma je »pisala zelo grdo«. V Rimu je začela hoditi v triletno srednjo šolo, nato se je vpisala na gimnazijo in kasneje še na pravno fakulteto, kjer je maja 1981 tudi diplomirala. Nato je delala še dve leti pri notarju, kjer je opravljala obvezno notarsko prakso, ki je bila pogoj za opravljanje notarskega izpita. Slednjega zaradi, kot pravi, družinskih obveznosti, ni nikoli naredila.
V času šolanja je rodila dva sina in si našla varuško (»bambinaio«), da je lahko »hodila v šolo«.
In kot pravi, je v hiši imela tudi gospodinjo - kar je bila nekdaj sama. Toda:

Ma [toda] jaz jo nisem tratala [obravnavati] takole superiore. Zak sem pensala [misliti], kr sem bla jaz [gospodinjska pomočnica]. An me je ona komendirla. Ni, da sem bla jaz superiore: 'Nardi tole, nardi tole.' Mi je ona govorila: 'Nardim tole.' Nisem vogala [upati se] ji rečt, da: 'Nardi tole.'

V Rimu je bilo v primerjavi s predhodnimi življenjskimi postajami prvič, da njen »drugačen izvor« ni povzročal konfrontacij z večinskim oziroma »domačim« prebivalstvom:

So bli kuriozi [radoveden [v Rimu]], niso bli ko dol u Milanu. Opure [tudi] dol u Čedadu so nas tratal [obravnavati] skiavoni [furlanski slabšalni izraz za prebivalce nadiških dolin], skiavoni so nam govoril. Come eravamo poveri schiavoni. Come se fosse una vergogna essere Slavi. [Kakor da smo bili revni sužnji. Kot da bi bila sramota, biti Slovan.] Invece [toda], ko sem govorila jaz, da znam po slovensko, an potem so mi: 'O daverro, che bene,' sai, interessati ['Resnično, kako lepo,' veš, so bili zainteresirani] ... So tako bili come gente intelligente [kot inteligentni ljudje]. So bli: 'Ma od kod znaš lepo po italjansko,' an tako ... Ma sem govorila: 'Sem Italjana,' ma solo [samo], da smo mi ku Val d' Aosta, ne. Da smo bilingusti [dvojezičen]. An kakšni niso še vedel, da esisteva questa realta qua [obstaja ta realnost tukaj]. Niso vedel, da so potegnil konfin [meja] an da smo mi ostal tole an znal po slovensko.

            V Rimu je začela združevati migrante iz Beneške Slovenije. (Ti so bili pred tem vključeni v furlansko organizacijo, svoje organizacije oziroma društva pa niso imeli.) Če ne bi študirala, pravi Eva, se s tem ne bi ukvarjala:

Ja bem [no], jaz sem jih ukupi zbirala, ja: 'Organizajmo se an denimo se ukupe [skupaj].' An še kajšenkrat so nam financal [financirati] kakšno fešto. An tako sem jih bla puno [veliko] zbrala. Potle so tel, da bom tle president [predsednik], ma [toda] potle ... Kr začneš konošenco [zavest] met ..., ti metti a fare [začneš delat].

Bila je tudi predsednica rimske sekcije Zveze slovenskih izseljencev Furlanije-Julijske krajine/Unione emigrati sloveni del Friuli-Venezia Giulia tri oziroma štiri leta. Toda Evi to ni bilo samo zabavno druženje, ki so ga povezovali ljudje s spominom na skupne bregove in vasi. Njene delo je, kakor razlaga, jasno presegalo nostalgijo:

Smo bli vsi tisti, ki smo šli po svetu. Avevamo grande nostalgia della speranza di ritorno. Io per lo meno e gli altri con cui ho parlato [Smo imeli nostalgijo, želeli smo si vrnitve. Jaz in vsi, s katerimi sem se pogovarjala], an ta u Ingliter [Anglija]. Zak kr smo ušafal [najti] Slovence po svetu, so bli zelo veseli, da so govorli an da smo del ukupi. Magar [čeprav] nismo bli dost coscenti della lingua [zavedni glede jezika], da bi hodli u šolo. Pero [toda], vsi, vsi so govorli, da ja, da ni blo prou, da nismo študial [študirali] slovensko. Allora dicevo [Tako, sem govorila]: 'Bem [no], nardi Ivo, za naše otroc. Bem, organizajmo se.' An potle so prišli, smo bli in contatto con quelli di [v stiku s tistimi iz] Canada, Australia, della Inglittera, del Belgio, Argentina. An smo se vsako leto tle ušafal [dobiti se] ...

Evino združevanje Slovencev in trud v smeri »zagovarjanja« slovenskega jezika in drugih pravic lastne etnične skupnosti kaže, da posamezniki niso samo pasivni elementi v delovanju struktur. S svojo osebno karizmo ali s položajem lahko tudi aktivno vplivajo na te tako imenovane strukture oziroma jih lahko spreminjajo. Še bolj nazorno to izraža naslednja Evina pripoved:

An potle [potem] sem organizirala tle en convenio con tre senatori, perche [konferenco z tremi senatorji, ker] oča od mojga moža je bil senator an sem mela nimer [vedno] tem u hiš senatorje. An potle sem jih prpeljala tri senatorje dol u Špetru, za naš jezik. Zak kr sem začela študijat, prima [prej], kr smo bli dol u Čedadu ..., nismo tel po slovensko govorit, zak smo se ... Ci vergognovamo di essere Sloveni [Nas je bilo sram, da smo Slovenci/Slovenji]. Že durante il fascizmo [med fašizmom] so nam govorli. An tam ta u šol nas niso pustli, so nas nabasal, če smo po slovensko govorli. An potle durante il fascizmo nismo smel govorit po slovenske. Ja, ta u familiji smo guorli ... Alora, quando ho presso conoscenca di questa cosa [Torej, ko sem se začela zavedati teh stvari], sem začela orgoliosa [ponosna, it. orgogliosa] bit, ne znam po slovensko. Alora, ho comincato a lavorare per la scuola slovena. [Torej, sem začela delati za slovensko šolo].

Eva je bila v Rimu nekaj časa tudi predsednica združenja italijanskih manjšin.
Leta 1987, kmalu po ločitvi, je prišla domov v Polavo v rojstno hišo, kjer živi še danes. Doma je deset let skrbela za bolno mamo, ki zadnji dve ali tri leti zaradi invalidnosti živi v najetem stanovanju v Čedadu. (Zanjo izmenično po približno en mesec skrbijo tri sestre, dve  prihajata iz Anglije, tretja pa iz Rima.)
Po prihodu iz Rima je Eva popravila rojstno hišo v Polavi. Na vprašanje, kako je z lastništvom hiše danes, se ponovno dotakne »konfliktnosti« družinske avtoritete in nakaže nestrinjanje s podrejeno vlogo ženske v izvorni družbi in družini:

Ja, so vse njemu [bratu] dal. Mi smo delale, mi smo delale zanj, mi smo mu šole plačevale an potle [potem] je naš oča vse njemu dau. Cioe` [Kar je], mi smo hišo naredile gor, potle vse adno, on je vse njemu dal. Vse mu ni mogu dat, kar mu je mu za dat, mu ne more dat vse, ker je taka ledže [zakon]. Ma [toda] vse kar je mu, kar mu je mu za dat, mu je dau. An tada, sada, kr je umru, pa njega hčera če tole hišo. So nimer zbaljal [vedno zgrešiti].

            Mama, oče, sestre, brat, kasneje tudi mož in otroci zasedajo v njeni pripovedi veliko »prostora« in »pomagajo« sooblikovati njena dejanja. Ko še ni bila poročena, je iz Rima sicer redkeje, enkrat letno, prihajala na obisk »domov« v Polavo, saj ni imela veliko časa. Ko se je poročila, je preživela veliko dni v letu pri »domačih« v Polavi. Nekajkrat je šla tudi s svojim (danes bivšim) možem na obisk k sestram v Anglijo, kasneje pa so tudi one prišle k njej na obisk (ter drugim sestram) v Rim. Prav tako so na obisk v Anglijo hodili njeni otroci in obratno; njene nečakinje in nečaki so prišli nekajkrat na obisk v Rim. Pri Evi v Polavi je lansko leto zadnjih 6 mesecev svojega življenja preživel tudi brat, ki je umrl za tumorjem. Eva še vedno hodi pogosto v Rim na obisk k svojima sinovoma, ki jo približno dvakrat letno obiščeta na domu v Polavi. Še vedno se odpravi v Anglijo, lansko leto je bila tam tri tedne, letos pa je pri sestrah v Angliji preživela božič. Zelo pogosto je pri mami v Čedadu ...  
Nazadnje, ko se je zbrala vsa družina (mama, oče, sestre in brat), je to bilo ob 50-letnici poroke staršev. Od tedaj, kot pravi, se vsi skupaj videvajo le še na pogrebih (očeta, brata).
Čeprav ne »varčuje« vedno z vrednostnimi sodbami, ko govori o avtoriteti družine, (vsaj) v svoji pripovedi ne omeni dejanja, ki bi kazalo na kakršno koli obliko odpora (razen seveda zgolj namišljenega oziroma ubesedenega).
Na drugi strani Eva v svoji pripovedi velikokrat poudari dejanja odpora, ko se znajde njena kulturna, ekonomska, etnična ali kakor koli že pogojena izvornost v konfliktu z dominantno kulturo oziroma družbo. Tovrstni odpor izkazuje še danes s tem, da s pisanjem člankov v časopisih opozarja na nepravilnosti, manipulacije itd.: 

Sada pišem gor na džornal [časopis], kar je tle todi [tu].
[Ma ta na [Novi] Matajur?]
Ja na Matajur an na Mesaggero Veneto kakšno volto [krat]. Adesso sto conbattendo per l' acqua. [Zdaj se borim za vodo.] Zak so nam tle vzel vodo, so nam dol z Vidma prnesli vodo, dol z Furlanije. An tle mamo pa kaj vode, da bog pomagi. An za tiste potiskam gor na džornal, da kaj so nardil. Da tle mamo kaj vode an so nam njih vodo dal ...
[Pišete tud, da kej zaslužite?]
Ne, ne, mi ne dajo nč. Zak da bodo ljudje vedel, zak ljudje se navzamejo, kar jim dajo. An tle so še tako, nč se ne oponejo [nasprotovati]. Allora cerco di [Torej, iščem]...,' ku nas morjo, lej ki delajo,' ečetera. Sem eno malo ... Ma [toda] nimam zlo ljudi, da .... dejo ta pred tabo. Potle so še ustrašeni, nimajo koraže. Se bojo [bati se]. Tisti stari niso mai [nikoli] zgubli, tisto kar majo ta u sebe, tistga straha. Ta mladi se ne bojo tako, saj se puno organizavamo sada, tele fešte slovenske, naš rifudžo [planinska koča] gor na Matajurju ... 

Na vprašanje, ali bi šla še enkrat po svetu, če bi bila ponovno mlada, spregovori kar najtesneje o migraciji in družini oziroma domu - dveh bolj ali manj nasprotujočih si vetrovih, ki sta najizraziteje pihala na njeni poti:

, Io [Torej, jaz], če bi bilo ku sada, ne bi šla mai [nikoli] od tod. Ja, da ne. Ko pred, ko je blo, pač, sem morala jiti. Pero [toda], da bi blo ku sada, da bi bla nazaj mlada, ko sem šla, si puo organizare [se lahko organizira [drugače]]. Zak in ogni modo [v vseh pogledih], kr sem šla, ero sempre straniera [sem bila vedno tujka]. Ero immigrante in Inglithera, ero immigrante anche a Roma. Anche se mi trovavo insomma ... Ma mi sentivo sempre fuori [Sem bila imigrant v Angliji in sem bila imigrant tudi v Rimu. Tudi če sem se znašla dobro ... Toda sem se počutila vedno tujko] ... Je blo nimer la nostalgia di casa, non voler crescere in questo senso la mama, la tata [vedno nostalgija po domu, da ne bi zapustil mame, očeta], smo morli tako otroci preč iti. An potle mi ni ostala ku ena insicureza con l' affeto che non avevamo ... il giro per il modo non gli trovi. Capisi. Non poi tornare questo che lasci dietro [nesigurnost, da nismo imeli ...  V svetu tega ne najdeš. Razumeš. Ne moreš vrniti tega, kar si pustil zadaj]. Perke [ker] naš mat an oča niso nč dal, pero smo bli ... era famiglia [je bila družina], da se čut siguren. Da maš ta zat mater an oči an ne qualunque cosa [kakršno koli stvar]. Kar si po svet si prou in mezzo al mondo da solo. E li ti devi arrangiare [sredi sveta sam. In tam se moraš znajti]. Ti ne morjo pomat ...