ANTONIO, POLAVA

Antonia (r. 1932) sem v njegovi rojstni hiši, v majhni obmejni vasici Polava, obiskal večkrat. Trikrat sva se pogovarjala o dogodkih, stvareh in izkušnjah, ki so se oblikovali v procesu njegove migracije. Zadnji, tretji pogovor sem ujel na magnetofonski trak.
Antoniova osebna zgodba o migraciji se začne z odhodom v Švico januarja 1953. Za delo je izvedel iz oglasa, obešenega na vasi. Kot pravi, so imeli Švicarji sindikate, ki so iskali delavce v Italiji. V Vidmu in kasneje na italijansko-švicarski meji je moral opraviti zdravniška pregleda. V Švico je lahko vstopil le s pogodbo, ki ga je zavezovala, da dela na dogovorjenem mestu vsaj leto dni:

Se je morlo met kontart [pogodba], če ne nisi bil šu. So te ušafal [najti] gor, te kr je šu gor, so te kar vrnil, policia … Se ni moglo jit come turista [kot turist].

Antoniev oče je v času sinovega odhoda delal v rudniku v Belgiji, kamor je odšel leta 1947. (Antoniev oče je bil v emigraciji že pred drugo svetovno vojno, in sicer leta 1939 v Albaniji kot cestar. V času druge svetovne vojne, v letu 1941, je delal na kmetiji v Nemčiji in kasneje kot kuhar v Savogni pri Genovi, od koder se je vrnil leta 1943.) Doma, kot pravi Antonio, ni bilo dela; ne na kmetiji (s tremi repi v hlevu), ne drugje v bližnji in širši okolici. Antonio se je tako kot drugi najstarejši, toda prvi od 7 otrok, odpravil s trebuhom za kruhom. Starši, kot razlaga, njegovemu odhodu niso nasprotovali:

Sem djau, da grem, an tako so bli zadovoljni an ta stari [starši]. Dela ni blo, ja. Veš, ko se de? Ku, da bi bli primorani [prisiljen] …

Ob odhodu, kot pravi, ni razmišljal, koliko časa bo ostal v Švici.
Delo je dobil na kmetiji v nemško govorečem delu Švice. Razlikovanja v svoji pripovedi jasneje ne poudarja.

[Ma, so bli Švicarji kej superiori?]
Atu [tam, tu], ne… Potle če je blo tako ta u fabrikah al pa, da si zmenu ta u kaki gostilni. Si ušafu [najti], so djal, da so bolj gor. An oni an tako. Atu, ta pri kmetih so bli star, so mel 80 let gospodar, an žena je mela enih 70 let. Niso mel prou nč oni … So me mel tko radi ku sinova.

Antonio je preživel cele dneve na kmetiji, kjer je tudi spal. Delal je, kot razlaga, od jutra do večera in le vsako drugo nedeljo je bil prost. Stikov z drugimi domačini je tako imel zelo malo in prav tako ni imel v Švici stika z drugimi izseljencem iz Benečije.
Domačim je pisal vsak mesec, tudi domači so Antoniu vsak mesec pisali, domov je po pošti pošiljal denar. Kot pravi, ga je dobro polovico hranil zase, ostalo pa je namenil domačim. V dveh letih, ki jih je preživel v Švici, je prišel domov enkrat za teden dni:

Sem bil pršu, ma [toda] sem bil samo en teden doma. Kr je blo prot Jugoslaviji 53. leta … So bli postavli tle tanke, vse … na gruntu naš gor. Kr je blo za Trst. Tekrat sem pršu dol.
[Ma ste pršu, kr ste se bal, kej bo doma?]
Ja, kej bo tle z oni, z družino.

Iz Švice se je vrnil leta 1955, po tem ko mu je oče pisal, da se v Belgiji dobro služi in da v Italiji iščejo rudarje za v belgijske rudnike:

So mi pisal, da sada [sedaj] imajo, delajo kontrate [pogodbe] za Belgijo nazaj. Prvo so 47. leta šli prvi. An potle so bli ustavli, so mel zadost, ja. … An potem so pa nazaj začel.
[A so bli ustavli neki cajta?]
Ja, tako kr so mel potrebo, ne. An tekrat smo morli iti ta u Verono. [Kasnje se v pripovedi spomni, da je imel pregled v Veroni, ko potreboval delovno pogodbo za delo v Nemčiji in da je pred odhodom v Belgijo opravil zdravniški pregled v Milanu.] So bli, ja, bem [torej], belgijanski dohtarji an italijanski. Vse so te preonegal, pogledal. An če ni blo prou, si šu domou. Ato [tam] so ti plačal rajžo [pot]. Naprej an nazaj …

Junija leta 1955 je z približno 500 (bodočimi) rudarji iz Furlanije in še približno 1500 (bodočimi) sodelavci predvsem iz južne Italije prispel v Belgijo. Sprva je nekaj časa bival v »kantini«, nato si je najel sobo.
Izključevanja, pozicij močnejšega in šibkejšega, superiornosti itd. v pripovedi o bivanju v Belgiji posebej ne navaja; vsaj ne kot problema:

[Belgijci so vas tratal [obravnavati] dobro?]
Veš kaj je blo, nas je blo več drugih ljudi, delavcu od zuna, ku gor Belgic. Ja, je pršu one gor, je šu u gostilno, je zemri ki. Je djau, oni guerjo makaroni, veš, Italjanom. Oni bo govoril makaroni mene. Sem deu: 'Jih sneš ti vč, ku jez. Snem več krompirja, ku ti.' Ha, ha.
[Ves je kej dištrubalo [motiti] to al …?]
Ni sada, potem za druge ne vem, če jih je. Mene me ni … Če niso bli vedel od drugih, da sem Italjan, niso govoril, da sem Italjan.
[In generale [Na splošno] … so slabo tratal Italjane?]
Ja, ne slabo. Tako, ko oni. Ne prou slabo, ma nimer [toda vedno] je blo ki [kaj].

Leta 1957 se je Antonio v Belgiji poročil z Nemko in nekaj mesecev po poroki sta odšla na počitnice k Antoniovim domačim v Polavo. Pri vstopu v »matično« državo je prišlo do težav:

… na konzulat, je djau: 'Si oženjen, ni treba nč tistega … permeso [dovoljenje].'  Je djau: 'Si poročen, ni treba nč.' Inveče [ampak], tle so me pa ustavli. Če sem tiste, kr dejo konzulat, ti nardi za dva mesca, prideš lahko tle an moreš iti nazaj. Kr nimaš tistega, pa moraš iti k vojakom.

Antonio je tako, kot pravi, zaradi napačne informacije zaposlenega na konzulatu, moral v vojsko, ki bi se ji lahko kot emigrant legalno izognil. Pred začetkom služenja vojaškega roka je moral doma čakati še štiri mesece, saj so nabornike sprejemali le trikrat letno. Žena je po štirih mesecih tako odšla domov, Antonio pa v vojsko. Od obveznih 16 mescev jih je odslužil 7:

… Sem mel tle oni, tist prah [iz rudnika] .
[Ma ste ga mou že un cajt al…?]
Ja malo je blo, ma so bli tam dohtarji, so djal: 'Ti pojd domou, oženjen, si.'

Po končanem služenju vojaškega roka se je vrnil v Belgijo. Kot pripoveduje Antonio, je ob vrnitvi žena živela z drugim moškim. (V različnih delih pripovedi se nekateri podatki o ženi vedno ne ujemajo.)
Antonio je šel delat nazaj v rudnik, kjer je delal do konec leta 1959, ko je zaradi krize v prodaji premoga, kot razlaga, bilo vse manj in manj dela.

Leta 1959 je s starši nekdanje žene (Antonio pravi, da uradno še nista bila ločena) odšel v Nemčijo, kjer je nekaj časa živel skupaj z njimi. Delo v tovarni aluminija »nekje« med Kolnom in Bonom mu je našel (bivši) tast:

Sem šu za njimi u Nemško [Nemčija] an gor sem ušafu [dobiti] takoj delo. Ma [toda] samo sem moru met kontrat [pogodba]. Sem delu 6 mescu brez nč.
[Brez kontrata?]
Potle so me oni djal, so del: 'Moraš iti dol u Italijo nardit kontrat an potle prideš pa …,' ja. An takrat sem nardu tist kontrat, sem pršu, sem šu pa u Verono [na zdravniški pregled].

Drugo polovico svojega bivanja v Nemčiji, torej preostala tri ali štiri leta, je preživel v bližini Dortmunda, kjer je bil zaposlen v pivovarni. Nemško, kot pravi, se je dobro naučil že v Švici in kot večkrat poskuša poudariti v tem delu svoje pripovedi, si je z znanjem nemščine pridobil poseben status:

Jez sem bil, ma dugo [toda dolgo] časa, ku tolmač … Že u ta prvi [tovarni]. An u drugo sem mel pa vč. Sem delu, ku se reče po našem …, kr delajo šofarji [šoferji] ta pr konzulatih. Se mo ni dalo, se mo ni dopadlo delat, je pršu k mene an me je zapoznu, 'Mario ušafi [najdi] mi delo.' Sem šu, sem mu ušafu. Je pršu k mene delat. Ma on ni znou nč po nemško, sem moru le jez tolmačet, ne, an delo prkazat, ku gre. An potle noter u ufičuje [pisarne] sem moru le jez iti.

V Nemčijo »je poklical« nekatere prijatelje oziroma znance iz bližnje okolice vasi, ki so takrat delali v Švici, in jim je našel zaposlitev. Prav tako je za Antoniom v Nemčijo prišel njegov brat:

A veš, da kr sem poklicu gor brata, je pršu z kontratom [pogodba] za 9 mescu. Je konču, sem šu ponj.
[Ponj kej?]
Ta u fabriko. Sem djau: 'Tle delaš 8 dni, pridš z mano delat ta u drugo fabriko.'  Z kontratom kr sem šu če noter so djali: 'Ti ne moreš Italjanu preč uezit [voziti] … Ti ne moreš druzgih ljudi pobirat le Nemcem.' Tako so mi djali, da ne morem vozit ljudi tekrat.

Antonio pogosto v svoji pripovedi poudarja, da ni nikoli in nikjer imel problemov. To pripisuje tudi temu, ker se je povsod hitro naučil jezika družbe oziroma države »gostiteljice«. Jezik tudi občasno poudarja kot neke vrste »orodje«, »medij« v razlikovanju nasproti (drugim) Italijanom:

Če smo govoril po naše, nas ni nobeden zastopu . Tako kr smo se zbral, tako po enih
štiri, pet ukupi [skupaj]. Da smo govoril, naj je blo u Belgiji, naj je blo u Nemškem, ni mogu nobeden zastopit. Če si govoru po italjansko, so vidli že ta u prste, da si prljavi [umazan] Italjani. Ma tle naših jih ne, ne boš mogu videt, zak [ker] mi smo ku Nemci al Belgijani, nismo tisti črni.

Nasploh je v Antoniovem pripovedovanju prej kot razlikovanje nasproti »domačemu«, večinskemu prebivalstvu v tujini moč zaslediti razlikovanje nasproti (drugim) Italijanom, s katerimi je prihajal v stik v emigraciji:

Da sem jih pelju u oni …, u tovarni al pa oni, ku se reče, konsumi [nakupovanje], za kupit. Gor je, ku se de, cena, ne da moraš preč det, ne. Italjani pa, kušta masa [stati preveč], veš, je predrago. An se ni dal zastopit, da gor je precio fisso [fiksna cena], ne.

Leta 1965 se je iz Nemčije vrnil domov in nato leta 1966 ali 1967 odpravil ponovno v Švico:

Sem reku, da nardim eno leto, ma sem bil samo 9 mescu.

V Švici je bil zaposlen kot nekvalificiran delavec pri gradnji avtoceste. Kot razlaga Antonio, je tokrat živel in delal zelo visoko v gorah, tako da je imel zelo malo stika z domačini. Nasploh o teh 9 mesecih, kot pravi, nima veliko za povedat.
Po vrnitvi v Polavo si je kmalu našel zaposlitev v Manzanu, v eni številnih tovarn, usmerjenih v proizvodnjo stolov (»fabrika kadrej«), kamor se je vozil vsakodnevno iz »domače« vasi. Tu je delal do leta 1975, nato se je zaposlil v gradbenem podjetju, ki je opravljalo dela širom severne Italije. Tako je delal v Trevisu, Bolzanu, Tarčentu itd. vse do leta 1977, ko se je »dokončno« vrnil domov:

Nisem dugo delu [v gradbenem podjetju]. Potle oče ni mogu vč an je mou še tri živali tle. Ja, oče je meu veliko penzijo [pokojnina]. Je mel z Belgije penzijo, je mel kmetijsko penzijo. An od  ivalidita [invalidsko]. Jed djau: 'Hod Antonio, prid domou.' Potem nisem šu nikamor več … Ja, sem meu žvino … Sem tista dela tle doma delu, sem se zavrvu [vreči se] tu kmetistvo.

Dva od štirih bratov živita v Avstraliji. (Prvi, najstarejši je odšel leta 1955, drugi leta 1956.) Prav tako je v Avstralijo odšla leta 1964 sestra, kjer živi še danes. Za »diklo« sta v Milano odšli preostali dve sestri; najstarejša leta 1962, kjer se je tudi poročila in še živi (z možem je nekaj časa živela tudi v Belgiji), ter najmlajša leta 1977 (starejša sestra ji je našla delo), ki danes biva v okolici Čedada. Najmlajši brat je odšel leta 1959 za eno leto v Francijo, nekaj let pa je, kot smo že omenili, delal z Antoniom v Nemčiji.
Antonio razlaga, da so ga po vrnitvi iz Nemčije in tudi še nekaj let kasneje domači vabili, naj se preseli v Avstralijo in so mu tudi nudili zaposlitev v podjetju svakovih bratov:

So me klical, da bi šu u Avstralijo. Ma [toda] nisem tou mamo an tata tle pustit.

Najmlajši brat, ki je prav tako živel v hiši staršev, ni hotel ostati na kmetiji. Kot razlaga Antonio, je tako čutil dolžnost, da skrbi za starša, za hišo in kmetijo.       

Antonio v delu pripovedi, ki se dotika prvih let po vrnitvi iz »tujine«, ne omenja etničnih, političnih ali kakršnih koli trenj »doma« in tudi mojim vprašanjem na to temo se poskuša izogibati oziroma nanje odgovarja povsem zadržano.
Tudi o emigraciji ne govori z občutkom resigniranosti; poslušalcu daje vtis, da jo razume kot obliko »osebne rasti«. To se posebej odraža, ko večkrat spregovori v številnih jezikih, ki se jih je naučil na svoji poti (nemško, flamsko, poljsko in srbohrvaško), in ne prav malo krat poudari to svoje znanje. Prav tako se zdi, da zelo rad obiskovalcu pokaže priznanje, častno diplomo, ki jo je prejel od društva Schwarzes Kreuz (za odkrivanje in urejanje grobov iz prve svetovne vojne), s katerim je v Furlaniji tri leta občasno sodeloval kot (nemško - italijanski) tolmač. Tudi ko govori o svojih (po svetu raztresenih) bratih in sestrah, izraža neke vrste ponos oziroma »bogastvo«; tako na primer obiskovalcu pokaže kratko majico s podobo kenguruja, ki mu jo je iz Avstralije prinesel ob obisku eden od domačih. In ko razlaga o pokojninah, ki jih dobiva iz Belgije, Nemčije in Italije, se zdi, da to počenja z nekim »rahlim« občutkom svetovljanstva:

… Z Belgije mi pride, moram it po sude, po dnar dol na pošto. Z Nemškega moram iti dol na banko. Z Italjanskega pa dol na pošto. Ha, ha …

S tonom, da na svoji poti ni bil, kakor koli potisnjen ob stran, zapostavljen, izključen in nasploh v kakšni posebej konfliktni situaciji oziroma položaju, tudi zaključi najin pogovor:

Jest oni, kr sem šu po sveti, ja, sem se taku ušafu [znajti se], ku da bi biu tle. Ku tle doma. Ja ne vem jaz, vsi so me mel radi.