Najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj Louis Adamič (* Blato pri Grosupljem, 23. 3. 1898; † 4. 9. 1951, Milford, New Jersey, ZDA) se je izselil v ZDA leta 1913. Zaradi prodornosti svojih del (20 knjig, približno 500 člankov in leposlovnih revijalnih objav, predavanj, radijskih oddaj ipd.) je Adamič postal pisatelj nacionalnega ugleda in gost predsednikov Roosevelta in Trumana, dobitnik najrazličnejših nagrad, priznanj in pisateljskih štipendij (med drugim je bil dobitnik Guggenheimove štipendije leta 1932, izbranec Kluba knjige meseca leta 1934 in dobitnik Anisfieldove nagrade za najboljše delo o rasnih vprašanjih v sodobnem svetu leta 1940). Njegova dela so mu prinesla častni doktorat univerze Temple v Filadelfiji (1941) in jugoslovanski red bratstva in enotnosti (1944). Užival je zasebno in javno podporo tako priznanih literatov, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Adamičeva dela so bila izbrana za police knjižnice v Beli hiši, prodrla so v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, med literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno, med dela, ki so bila deležna vedno novih izdaj, ponatisov in prevodov v druge jezike. Danes Adamiča citirajo najuglednejši ameriški avtorji s področja migracijskih in etničnih študij, multikulturalizma, enakopravne integracije priseljencev in razvijanja medkulturne zavesti.