ŠTEFANINA IZSELJENSKA PRIPOVED
|
Posnela Urška Strle |
Štefanina pripoved o njeni izseljenski izkušnji je bila posneta januarja 2008 na njenem domu v Edmontonu. Pričujoč posnetek je le krajši del pogovora, ki je trajal več kot dve uri. Uredila sem ga z namenom, da bi imel rdečo nit ter vanj vključila bolj zanimive življenjske prigode in razmišljanja. Zaradi boljše časovne in prostorske nazornosti pripovedi sem k posnetku dodala tudi spremno besedilo. Posnetek je žal precej slabe kvalitete, kljub temu menim, da je dovolj nazoren. |
|
ŠTEFANIN KRATKI ŽIVLJENJEPIS
|
| Štefana se je rodila decembra 1938 v belokranjski vasi Dragatuš kot peti otrok v kmečki družini s šestimi otroci. Njena izseljenska zgodba je vezana zlasti na skromne preživetvene možnosti, ki so bile na voljo v tej gospodarsko slabo razviti regiji. Bela Krajina je bila namreč že od 19. stoletja območje intenzivnega izseljevanja. Zaradi odmaknjenosti in slabih prometnih povezav je bila odrezana od večjih industrijskih obratov in vezana predvsem na kmetijstvo. Revščina in pomanjkanje perspektiv je novembra 1959 spodbudila odhod Štefane in njenega kasnejšega moža Antona, s katerim se poznala že od malega in bila par že pred prebegom. Pot v neznano in misel, da se za nedoločen čas, morda tudi za vedno poslavljata od svojih domačih krajev, sta Štefano navdajala s tesnobo. V času ko sta se na pot odpravila Štefana in Anton, je bila jugoslovanska meja navzven še vedno zaprta, prehod pa dovoljen le s posebnimi dovoljenji ali pooblastili. Socialna atmosfera, ki je delovala nadzorovalno, je vplivala na to, da je njuno načrtovanje potekalo tajno, brez vedenja ostalih članov družine, saj je bil prebeg kaznivo dejanje. Štefana in Anton sta se podala proti avstrijski meji in kradoma prešla mejo. Ilegalni prebegi so se dogajali ves čas po vojni, avstrijske oblasti in humanitarne organizacije so bile na prebežnike pripravljene. Odpeljali so ju v begunsko taborišče v Traiskirchen blizu Dunaja, kamor so prihajali tudi begunci iz Madžarske po tamkajšnji revoluciji leta 1956. V taborišču, kjer sta se januarja 1960 poročila, sta se odločila, da se bosta preselila v Kanado. Aprila 1960 so ju z vlakom odpeljali v Salzburg in po tednu dni čakanja naprej do Bremerhavna. Zvečer so jih vkrcali na grško ladjo z imenom Arcadia. O Kanadi Štefana in Anton, kot tudi številni drugi prišleki, nista imela prave predstave. Finančno so jim priseljenski uradniki pomagali ob prihodu in jih z množico priseljencev usmerili na vlak. Špelo so ob prihodu v Kanado navdajali tesnobni občutki, saj sta bila popolnoma brez nadzora, kam jih pošiljajo. Celotno plovbo je bila izčrpana zaradi slabosti, poleg tega je bila še noseča. Iz quebeškega pristanišča, ki je bilo poleg Halifaxa eno pomembnejših mednarodnih, predvsem vojaških pristanišč, so jih prepeljali v Montreal in od tam v Edmonton. Na edmontonski železniški postaji jih je pričakal taksi in jih odpeljal v poseben hotel za priseljence. Prva zaposlitev, kjer sta začela svojo kanadsko življenje je bilo kmečko delo na živalski farmi v manjšem razpotegnjenem podeželskem mestecu Mundare, kakih 80 kilometrov vzhodno od Edmontona. Lastnik škotskega porekla je imel krog 300 krav in pšenična polja. Na tem ogromnem, osamljenem posestvu sta ostala le nekaj mesecev, plača je bila slaba, delo pa je bilo le za Antona. Štefana je bila tedaj noseča in je le gospodinjila; angleško skoraj ni razumela, bila je brez lastnega zaslužka. Konec januarja 1962 sta se odpravila dalje na drugo kmetijo v bližini Leduca, kakih 30 kilometrov južno od Edmontona. Tu je bila farma z kravami mlekaricami, kmet nemškega porekla je posedoval okoli 35 krav. Plača tu je bila boljša in tudi ona je lahko kaj zaslužila. Zopet si je pridobila kos zemlje za lastno njivo, kjer je posadila zelenjavo, kot je bila vajena doma. V Leducu so živeli malo več kot eno leto. Z nemškim gospodarjem so se precej dobro razumeli, še sedaj ohranjajo stike. Ko so odhajali, jih je prosil, da bi ostali in si delili dobiček. Štefana je možu svetovala, da je bolje, da bi šli v mesto, saj sicer ne bodo nikoli na svojem in tudi ponudb za delo je bilo precej. Ko je Anton dobil ponudbo za delo na gradbišču v Vegreville, približno 100 km vzhodno od Edmontona, so se preselili tja in tam ostali pet let. S prihranki je Anton kupil prvo hišo, staro hišo, ki jo je kot priučen »carpenter« lahko sam predeloval. Štefana se je prvič zaposlila izven domačega gospodinjstva, v gostinstvu, s čimer je bistveno prispevala k družinskemu proračunu. Leta 1967 so na pobudo slovenskega znanca, ki je Antona povabil kot delavca v gradbeništvu, prišli v prestolnico Alberte. Tudi Štefana si je po enem tednu našla delo v trgovini, katere lastnik je bil irskega porekla. Štefana omenja dobre odnose s svojimi šefi, za katere je delala do upokojitve; stike ohranjajo še danes. Ob prihodu v Edmonton so se začeli spoznavati s Slovenci in se aktivno vključili v tamkajšnje Slovensko-kanadsko društvo. Štefana je še do danes aktivna v kuhinji, Anton pa je sodeloval pri gradbenih delih in bil nekajkrat tudi član izvršilnega odbora. V Kanadi so se jima rodili štirje otroci. Doma sta se z njimi vedno pogovarjala v slovenščini. Danes otroci slovensko razumejo nekoliko slabše. Na njihovo znanje jezika je vplivala predvsem kanadska kulturna realnost in tudi zakonske zveze s partnerji neslovenskega izvora. Z družino sta se Štefana in Anton prvič odpravila v Slovenijo šele leta 1971, ko sta »malo našparala«. Zdaj se vračata približno na vsake dve leti. Zanimanje za svojo slovensko dediščino kažejo vsi njuni otroci, zlasti vnukinja Shana, ki se uči slovenskega jezika. |
|